Relacijska (zakonska) družinska terapija

Bistvo našega bivanja je, da hrepenimo po odnosu, v katerem bi se počutili varne in sprejete. Večkrat se zgodi, da se vprašamo, zakaj takih odnosov nismo deležni. Spremljajo nas občutja žalosti, nemoči, strahu, nesprejetosti, včasih občutimo popolno praznino. V takšnih trenutkih  naše mišljenje usmerjajo zgolj čutenja in nimamo moči, da bi jih nadzirali ali usmerjali.

Relacijska družinska terapija (RDT) je inovativni model, ki ga je razvil prof. dr. Christian Gostečnik, ob upoštevanju spoznanj teorije navezanosti.

Gre za model, ki upošteva in povezuje organske in psihične komponente posameznika in družine, v kateri odrašča posameznik. Relacijska družinska terapija predpostavlja, da so trenutno čutenje, vedenje in mišljenje posameznika ter tudi sistem odnosov v katerega je vpleten, rezultat zgodnjih izkušenj iz primarne družine. Čustvena sporočila in čustvena vzdušja iz primarne družine se kasneje ponovijo v intimnih odnosih.

Družina je naravni prostor, ki naj bi otroku omogočil, da se lahko razvije v varnem okolju. V omenjenem kontekstu terapevt omogoča prostor, kjer se prej neustrezni ali manjkajoči vzorci osebnega in medosebnega uravnavanja čutenj, izhajajoči iz preteklih izkušenj odnosov, popravijo. Bistveni poudarek je tako na varnem terapevtskem prostoru kjer je nujno potrebno ustvariti vzdušje zaupanja, na osnovi katerega je mogoče zdravljenje in razreševanje še tako težkih ran in zapletov iz otroštva in mladosti, ki so posameznika globoko zaznamovali.  Ob že navedenem, relacijska družinska terapija upošteva še spoznanja o medosebni nevrobiologiji, relacijski teoriji, na čutenja usmerjeni teoriji, sistemski teoriji in medgeneracijskih prenosih.

Cikel enega sklopa terapij zajema 12 srečanj, enkrat tedensko po 55 minut. Dan in ura srečanja ostajata enaka vsak teden.

naos_psihoterapija_psihosocialno-svetovanje_terapevtka_pomoc_svetovanje_tezave_fobija_samospostovanje_partner_stres_depresija_motnje-hranjenja_mracne-misli_panicni-napad_vzgoja-otrok_partnerski-odnos

PSIHOSOCIALNO SVETOVANJE

Svetovanje ni psihoterapija, ki “zdravi” neke diagnoze, motnje ali abnormalnosti, posameznika, ki se ga označi za pacienta, ampak pomaga posamezniku, da se odzove na mešana čustva glede življenjskih izzivov na zdrav način. Psihosocialno svetovanje je proces v katerem ima klient aktivno vlogo, svetovalec pa ga spremlja na njegovi poti spreminjanja samega sebe pri reševanju vsakodnevnih psiholoških težav, osredotočenosti na pozitivni naravnanosti in na poti njegove osebnostne rasti. Svetovalec ne more vedno reševati težav, vendar zagotavlja varno mesto, da posameznik lahko govori o svojih težavah, saj je svetovalec ločen od življenja posameznika in tako nudi koristen zunanji pogled.

Svetovalec je tisti, ki pomaga klientu, ki išče (po)moč ob zavedanju svojih lastnih občutkov in duševnega zdravja, videti lasten potencial za reševanje svojih težav in vam da orodja za to. Tako svetovalec klientu pomaga pri oblikovanju težkih odločitev s ciljem, da klient postane bolj čustveno stabilen in duševno zdrav in s ciljem njegovega dela v smeri boljšega življenja in medosebnih odnosov. Pri tem svetovalec uporablja različne psihoterapevtske pristope.

Na življenje svetovalci gledamo kot na proces v katerem se dogajajo tako prijetni kot neprijetni dogodki, katerim posameznik pripisuje njim relevantno stopnjo pomembnosti. Vsak dogodek ima svojo zgodbo in tako tudi svetovalci gledamo svoje kliente. Vsak posameznik je svoja zgodba brez etiket duševne motene osebe – je človeško življenje v današnjem svetu fluidnosti.

KOGNITIVNO – VEDENJSKI PRISTOP (KVT)

Začetki KVT-ja segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja ko je Aaron T. Beck v vpeljal kognitivno terapijo v klinično psihologijo in se je do dandanašnjih dni uveljavila kot ena vodilnih terapij v obravnavi duševnih motenj. Beckova kognitivna terapija je v samih začetkih veljala za psihoterapijo depresij saj je pri svojih raziskavah depresivnimi pacienti opažal, da se pri njih  izraža značilno negativno razmišljanje o sebi, svetu in prihodnosti, ki ga poimenuje kognitivna triada.

Kognitivno-vedenjska terapija je pogovorna terapija, ki temelji na sokratskem postavljanju vprašanj, aktivnem poslušanju in vživljanju v klienta. Osredotoča se na iskanje negativnih avtomatskih misli, miselnih izkrivljanj, predpostavljenih domnev in pravil in jedrnih prepričanj oziroma shem, saj se ob tem lahko pojavijo različne čustvene stiske ali psihične motnje. V naslednji fazi pa sledi iskanje alternativnih misli, spreminjanje predpostavljenih domnev in pravil ter jedrnih prepričanj (Persons v Rakovec 2015).

Osnovni koncept kognitivno-vedenjske terapije, ki deluje po desetih osnovnih principih; nenehna konceptualizacija primera, – močan terapevtski odnos, – sodelovanje in aktivno vključevanje klienta, – terapija je osredotočena na problem, usmerjena je k ciljem, – terapija je praviloma usmerjena v sedanjost, – terapevt izobražuje klienta, – terapevtska srečanja so strukturirana, – število terapevtskih srečanj naj bo čim manjše, – kognitivno-vedenjski terapevt uporablja veliko različnih tehnik za spremembo mišljenja, razpoloženja in vedenja klienta, – terapevt uči klienta prepoznave, ocene in odziva na njegove nefunkcionalne misli in prepričanja (Beck v Rakovec 2015).

Kognitivna – vedenjska terapija je edukacijsi proces skozi katerega klient pridobiva potrebna znanja in veščine za boljše in lažje premagovanje lastnih težav s ciljem, da klient sčasoma vse več naučenih, spretnosti usvoji in jih vključi v svoje vsakodnevno življenje.

Življenje je kot igra kart. Ni toliko pomembno, s kakšnimi kartami igrate, kot način na katerega boste z njimi igrali.

Windy Dryden