INTERVJU: »Največ tesnobe povzroča šolanje na daljavo.«

Dec 1, 2020

Pogovor z Natalijo Spark, tolmačko v slovenski znakovni jezik in psihologinjo

Obdobje epidemije koronavirusne bolezni nas postavlja pred nove izzive. Za nekatere so ti težji kot za druge. Pogovarjali smo se z Natalijo Spark.

Natalija Spark se kot tolmačka slovenskega znakovnega jezika še posebno dobro zaveda, kako pomembna je jasna in razumljiva komunikacija.

Natalija Spark, ste tolmačka za slovenski znakovni jezik, mag. psihosocialne pomoči, mama šolajočih se otrok. Ste otrok gluhih staršev, kar je gotovo pustilo pečat na vašem življenju. Nam lahko opišete to svojo izkušnjo?

Kot otrok gluhi staršev sem že od malih nog most med gluhimi in slišečim svetom. Ker živimo v slišečem svetu, kjer gluha skupnost predstavlja manjšino, je komunikacija v vsakodnevnem življenju gluhih oseb precejšen izziv. Ta izziv pa so premagovali s pomočjo svojih slišečih otrok. Moram povedati, da globoko v sebi (resnično) verjamem, da so nas starši izkoristili za tolmače slovenskega znakovnega jezika (SZJ) zaradi njihove stiske ob nezmožnosti vzpostavitve komunikacije s slišečim svetom, pri tem pa niso pomislili, da nam bo to pustilo travmatične posledice, s katerimi se bomo morali v poznejšem obdobju svojega življenja ukvarjati. Predvsem pa je bilo problematično, da smo morali tolmačiti vsebine, ki jih nismo razumeli in niso bile primerne za otroško dušo. Ker smo stalno prevzemali odgovornost za naše starše, nam je bilo na neki način odvzeto otroštvo. Zaradi vsega tega sem si vzela nekaj let premora in se umaknila iz sveta gluhote, prepričana, da ne bom nikoli več stopila vanj. No, ko so me začeli prijatelji staršev spodbujati, da opravim vse potrebne izpite, da postanem tolmačka slovenskega znakovnega jezika, saj kritično primanjkuje tolmačev, pa se je v meni prebudila želja po tem, da pomagam. S tem pa sem nezavedno stopila na poklicno pot tolmačke za slovenski znakovni jezik. Takrat se pravzaprav nisem zavedala, da bom tako uživala, da bo moja služba postala moj hobi, ki mi hkrati omogoča preživetje. Želja po pomoči ljudem se s poklicem tolmačke za SZJ ni zaključila, zato sem se odločila za študij, in sicer najprej na Filozofski fakulteti – smer pedagogika/andragogika, za diplomsko nalogo sem prejela tudi Prešernovo nagrado, in nato še magistrski študij psihosocialne pomoči. Pot ni bila enostavna, saj sem prvi študij opravljala kot redna »stara« študentka, vpisala sem se namreč pri 33 letih, ob vsakodnevni skrbi za odraščajočo hčerko, družini in delu. V času magistrskega študija pa sem morala sama skozi celoten proces psihosocialnega svetovanja, istočasno pa sem prevzela tudi skrb za dva malčka, za katere biološka mama ni našla (po)moči in ni več zmogla poskrbeti za njuno vzgojo in razvoj.

Posredovanje med slišečimi in neslišečimi vas torej spremlja že od otroštva. Ustrezna komunikacija je temelj razumevanja sveta okoli sebe. Komunikacija pa je bistvena tudi zato, da smo lahko aktivni v svetu, v katerem živimo. Kako gluhi dojemajo svet in kako (ne)vključujoča je družba do gluhih?

Odkar pomnim, vsi, ki smo na kakršen koli način vpeti v svet gluhih, poudarjamo, kako pomembna je komunikacija. Njeno pomembnost pa poudarjajo tudi vsi, ki živijo v slišečem svetu. In sedaj, ko smo v času korona krize in se je vsakodnevno življenje, s tem mislim tako delo kot šolanje in prosti čas, preselilo na splet, vsi ljudje vsakodnevno poudarjajo pomen osebnih stikov in komunikacije. Še več, poudarjajo, da se zaradi pomanjkanja stikov pri ljudeh izražajo anksiozna stanja, katerih glavni simptomi so zaskrbljenost, napetost, strah, nervoza, nemir, težave s spanjem, mišična napetost, spremembe dihanja, težave s koncentracijo … Pri tem gluhe osebe niso nobena izjema. Zato toliko bolj težko razumem, da imajo še danes gluhi težave pri vsakodnevnem premagovanju komunikacijskih ovir, še posebej na področju izobraževanja. Moram reči, da imamo na eni strani dobro postavljen sistem s tremi šolskimi centri, ustanovljenimi z namenom izobraževanja gluhih otrok, imamo Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in zagotovljeno financiranje. Žal pa po drugi strani ti trije šolski centri ne opravljajo svojega poslanstva in zdi se, kot da bi se stroka, ki dela na področju izobraževanja ter ljudje v poklicih, ki naj bi pomagali, »trudijo«, da so ne-vključujoča družba. Eden od primerov, ki kažejo na to, je, ko se je še ne dolgo tega gluha študentka odločila, da gre na sodišče in vloži tožbo proti fakulteti, ker ji niso dovolili spremljati pouk v njenem jeziku, kar bi pomenilo prisotnost tolmača na predavanjih. Na srednjih šolah imajo od šolskega leta 2014/2015 na voljo 10 ur prisotnosti tolmača na teden. Najbolj pa me jezi to, da imamo trenutno devet gluhih otrok, ki se izobražujejo v slišečih šolah in nimajo zagotovljenega tolmača ves čas pouka. Povsem pa je to nepredstavljivo, ko ugotovimo, kot so to predstavili v oddaji Prisluhnimo tišini (na sporedu bila 28. novembra 2020), da je sredstev dovolj, le da so napačno razporejena. In če za gluhe otroke velja, da ni potrebno, da celoten pouk spremljajo v svojem jeziku, zakaj je pomembno, da morajo slišeči otroci biti prisotni ves čas pouka?!

Dogaja se tudi, da zdravniki na primarni ravni še dandanes gluho osebo, ki pride na pregled s tolmačem, raje napotijo h drugemu zdravniku. In nenazadnje, da bi bila gluha skupnost enakovredno obravnavana v družbi, so novembra 2018 na ZDGNS začeli s postopkom vpisa njihovega maternega jezika – znakovnega jezika – v Ustavo. Vse to njihovo doživljanje sveta pa so travme, ki puščajo trajne posledice v posameznikovem življenju.

Način življenja se nam je letos, ko se je po svetu in tudi pri nas razširila epidemija s covid-19, spremenil. S kakšnimi komunikacijskimi težavami se v tem času soočajo gluhi?

Absurd je, da največjo komunikacijsko oviro predstavljajo maske. Osebe z okvaro sluha niso neme, kot žal še dandanes mislijo mnogi, zato pri komunikaciji poleg govorice rok tudi “odgledujejo”. Temu pravimo tudi, da berejo z ustnic. Sedaj, ko je maska obvezna, predstavlja to hud problem, ko stopijo v komunikacijo s slišečo osebo. Če želijo razumeti prodajalca ali zdravnika, bi le-ta moral sneti masko. Ker se to ne zgodi, so v dodatni stiski. Drugi problem je, da imajo kot vsi ostali tudi oni stike na daljavo. Ker so gluhe osebe bile že v normalnem času socialno izolirane ali osamljene, je v času izbruha epidemije korona virusa ta problem samo še bolj opazen. Dejstvo je, da gluhe osebe, ki so vešče uporabe sodobnih elektronskih pripomočkov, lažje premagujejo socialno izoliranost in osamljenost, vendar ostaja še vedno mnogo tistih, ki so popolnoma sami in/ali osamljeni. Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki doživljajo profesionalno izolacijo. Za razliko od socialne izolacije ta ni povezana le s pomanjkanjem socialnih stikov, temveč tudi z zaznanim pomanjkanjem priložnosti v delovnem okolju in občutkom, da je posameznik spregledan s strani nadrejenih in sodelavcev, na kar me je opozorilo nekaj posameznikov, ki zaradi trenutne situacije na čakanju na delo doživljajo stisko in so poiskali pomoč v moji psihosocialni/psihoterapevtski praksi. Lahko z gotovostjo trdim, da gluhi ljudje zaradi pomanjkanja komunikacije živijo z glavnim simptomom anksiozne motnje, tesnobnostjo, ne le v času epidemije s covid-19, ampak celo življenje.

Vijolična soba terapevtke Natalije Spark. Foto: osebni arhiv Natalije Spark
Vijolična soba terapevtke Natalije Spark. Foto: osebni arhiv Natalije Spark

Ali imate kot psihoterapevtka mogoče tudi več vpogleda ali več stikov z ljudmi, ki so v tem času v stiski?

V času korona krize nisem zaznala povečanja števila strank izključno zaradi trenutne situacije. Pokazalo se je, da so že pred tem razmišljali o iskanju (po)moči in jih je situacija le vzpodbudila, da so naredili odločilen korak in so stopili v terapevtski proces. Zavedati se je treba, da je za tak korak potrebna izjemna moč, saj se posameznik podaja v neznano, vsekakor pa na pot sprememb v njihovem življenju. Ta pot pa zna biti naporna. Je pa tudi dejstvo, da se sedaj terapevtska srečanja ne smejo izvajati v živo, klienti pa se kljub ponujeni možnosti terapije na daljavo za tovrstno komunikacijsko pot odločijo, ko jim je zares hudo.

Kakšne strahove, tesnobe trenutna situacija vzbuja pri gluhih?

Osebe, ki poiščejo pri meni (po)moč, predvsem govorijo, da so osamljeni, da ne zdržijo brez fizičnega stika, kar nekaj jih je takih, ki imajo partnerja v drugi občini, kar predstavlja dodaten stres. Navajajo pomanjkanje spanja, negotovost ob nejasnosti glede trajanja epidemije, skrbi jih, ali bodo obdržali svoja delovna mesta, še posebej, če so sedaj na čakanju. Težko razumejo, da so informacije glede pravil vedenja ob epidemiji različna oz. se kar naprej spreminjajo.

Mladi so verjetno bolj vešči uporabe sodobnih tehnologij in imajo že v normalnih situacijah veliko več stikov prek različnih družabnih omrežij. Kako ta situacija vpliva na starejše in kako na mlajšo generacijo?

Z razvojem tehnologije je gluha skupnost ogromno pridobila. Če so v samem začetku razvoja bili navdušeni nad telefaksi z zavedanjem, da njihova pisana beseda ni povsem razumljiva, so se v pisanju začeli izpopolnjevati. Ko so na trg prišli mobilni telefoni z možnostjo pisanja SMS sporočil, so postali vzhičeni. Popolnoma pa so se razcveteli, ko je bilo možno vzpostaviti video klic. Seveda mlajša generacija, tako kot pri slišečih, hitreje zapopade uporabo novih tehnologij, vendar starejši gluhi ne zaostajajo dosti za njimi. Na primer moja mama, ki je v 72. letu starosti, kakšne stvari na mobilni napravi obvlada bolje kot jaz. (smeh)

Prazna šolska učilnica. Foto: BoBo
Prazna šolska učilnica. Foto: BoBo

Pod velikim pritiskom so družine s šolajočimi otroki. Nam lahko na osnovi svojih izkušenj in tudi poznavanja tega področja pojasnite, kako šolanje na daljavo zmorejo starši, ki imajo gluhe otroke? In kako se s šolanjem svojih otrok soočajo starši, ki so gluhi?

Po resnici povem, da si pravzaprav ne predstavljam stiske tako gluhih otrok s slišečimi starši, kot gluhih staršev s slišečimi otroki. Sama sem na začetku intervjuja povedala, da skrbim za dva fanta, ki obiskujeta tretji razred osnovne šole. Jaz pojem »šola na daljavo« razumem kot potek pouka, ki ne poteka v učilnicah, ampak od doma, preko računalniškega programa. Se pravi, da bi se otroci in učiteljica dobili na eni od aplikacij ob uri, kot se je običajno začel pouk in imajo vsak dan na sporedu predmete po urniku, ki se je postavil v začetku šolskega leta. Dopuščam možnost, da ne trajajo po 45 minut, ampak morda 30 – 40 min. Seveda bi si med posameznimi urami vzeli 10 min odmor, kar je malo več kot v šoli. Nato se pouk konča in otroci opravijo domače obveznosti v popoldanskem času. Jaz pa z otrokoma doživljam »učenje na domu«. Na eni od OŠ v Domžalah se pouk izvaja tako, da učiteljica vsak dan poda kratka pisna navodila, če pa je snov nova, pa posname kratek video. Otroka nimata možnosti dodatne razlage, niti postavljanja dodatnih vprašanj. Prav tako je problem, da kot tretješolca še nimata razvitega bralnega razumevanja. Nadalje se je kot slabost pokazala različna stopnja zahtevnosti učiteljic, saj otroka ne obiskujeta istega razreda. Na začetku smo za eno opravljeno obveznost porabili tudi do 6 ur. Da pa se nam ni doma popolnoma zmešalo, priznam, smo imeli doma vse od prijazne besede do kričanja, smo vzpostavili sistem z vsakodnevno rutino. Vstajamo ob 7.15 zjutraj, se uredimo, pojemo zajtrk in »gremo« v šolo.

Otroka odpreta spletno učilnico in delo se začne. Navodila, ki jih učiteljica napiše, glasno preberemo, začne se razlaga, pogovor, preverjanje razumevanja in nato opravita nalogo. Ko pa je nova učna vsebina, pogledata video in nato sledi pogovor. Tudi učenje tujega jezika poteka samo preko učnih listov in poslušanja Youtubea. Otrokoma to predstavlja izredno stisko, saj je izgovorjava včasih nerazumljiva oz. je ne razumeta. V vsem obdobju so imeli le tri druženja preko spletne platforme Zoom. Vse to pa povzroča vsem staršem, ki imajo isto ali podobno situacijo kot jaz, hudo stisko, da ne pomislim na vse tiste starše, ki nimajo znanja, da bi lahko pomagali svojim otrokom. Prav tako je stiska na strani vseh nas, ker moramo svoje delo prestaviti na nočne ure. S tem pa pride utrujenost, večja razdražljivost in nestrpnost pri delu z otroki. In če dodamo še gluhoto staršev, je situacija toliko bolj strašljiva. Če pa je v tak šolski proces na daljavo vključen gluhi otrok brez pomoči oseb, ki obvladajo znakovni jezik, je dejstvo, da o osvajanju znanja ne moremo govoriti.

Ponovno se vračam k vlogi tolmačev in tolmačk – tudi pri šolanju na daljavo imate pomembno vlogo? Kako poteka tolmačenje na daljavo?

V prejšnjem razmišljanju sem opisala problem šole na daljavo, ki to ni. Sem pa ob stiski, ki sem jo in jo ob tem doživljam, raziskovala, kako imajo to urejeno na drugih šolah. Na srečo, sem ugotovila, da je naša šola bolj izjema kot pravilo glede šolanja na daljavo. So šole, ki izvajajo pouk tako, kot ga izvajam sama z otrokoma doma, z bistveno razliko, da pouk vodi učiteljica in so otroci video povezani preko aplikacije. Celo telovadbo imajo preko video pouka. Na eni od ljubljanskih šol si učiteljica posebej vzame čas za drugošolko, ki ima gluhe starše, da po potrebi ponovi vsebino in preveri, če je pravilno naredila šolske obveznosti. Dijaki/-nje, ki so vključeni v redni izobraževalni proces, imajo tolmače/-ke, ki jim tolmačijo pouk na daljavo.

Podarijo pa jim tudi svoj prosti čas, da jim dodatno razložijo učno vsebino. Brez tolmačev/-k bi njihovo izobraževanje popolnoma zastalo.

Kako kvalitetno je po vašem mnenju tako šolanje?

Šola mora biti okolje, ki je stabilno in kjer so pravila. Zato je moje mnenje je, da je šolanje na daljavo lahko zelo kakovostno, če je pravilno izpeljano. Vsekakor mora biti pouk izpeljan v živo preko kamer, vsak dan, po urniku, tudi likovna umetnost, telovadba in glasba. Tako kot v razredu pa naj imajo otroci možnost postavljanja vprašanj, učitelji pa možnost sprotnega preverjanja znanja. Prednost takega poteka pouka pa je, da se morajo vsi naučiti poslušati in slišati, saj jim učitelj enostavno izklopi mikrofone in se morajo najprej bodisi javiti k besedi s »klikom« roke, bodisi jih učitelj pozove, šele nato pa lahko povedo svojo misel.

Čeprav je obdobje, v katerem živimo, nenavadno in za marsikoga nelagodno ter tesnobno, pa se ne smemo prepuščati brezupu. Kako najti pozitivno spodbudo v teh časih, kako komunicirati drug z drugim, kako ohranjati psihično zdravje in dobre medsebojne odnose?

Vsekakor je potrebno ohranjati rutino. To pomeni, da vstajajmo zjutraj ob isti uri, kot smo pred epidemijo. Če imamo otroke, bomo seveda najprej z njimi opravili šolske obveznosti. Lažje je tistim staršem, ki imajo »pravo« šolo na daljavo. Vsi tisti, ki pa ste v isti skupini kot jaz, pa bomo svoje službene obveznosti odložili na kasnejši čas. Pomembno je, da poskusimo s šolanjem otrok končati vsaj do 15.00. Seveda sledi kuhanje kosila, včasih pa ni nič hudega, če nam pomaga »halo pizza«. Nato si vzemimo čas za rekreacijo v naravi. Kolikor dneva še ostane, pustite, da se otroci sami zaigrajo, sami pa opravite službene obveznosti ali pa se uležite na kavč, preberite kakšno stran knjige, poklepetajte s prijateljico. Ko pa gredo otroci spat, ne pozabite na svojega partnerja/-ko. Vsi, ki ste samski, morate prav tako ohranjati rutino vsakdana. Prav tako si vzemite čas za hobije in aktivnosti v naravi. Če je zelo hudo, pomaga pisanje. Vzemite list papirja in nanj zlijte vse svoje negativne misli. Odložite in čez čas jih ponovno vzemite in preverite, ali je res tako hudo ali obstaja alternativna izbira misli. To nas drži pri močeh, da bomo dočakali konec temačnega obdobja.

Bo lahko? Ne, nikakor ne. Je čas, ki od nas zahteva disciplino in pravila, kot jo to od nas zahteva sama situacija.

Bi radi še kaj dodali? Nas na še kaj opozorili?

Vsakomur, ki se znajde v stiski in ko ga začnejo preganjati negativne misli, da ne zdržijo več, polagam na srce, da naj si poišče pomoč. Naj nikogar ne bo sram, čeprav je v naši družbi še vedno zelo stigmatizirano, obiskovanje psihosocialnega svetovanja ali psihoterapijo, da naredi pogumni korak in si poišče (po)moč.

Najlepša hvala za pogovor.

Veronika Rot

Objavljeno na RTV Slovenija, 1. december 2020 ob 11:40

SKUPAJ RAZGRNIMO VAŠ NOTRANJI ZEMLJEVID

Pokličite me ali mi pošljite sporočilo.