Naslednja dva dni preživimo v Arushi. 19. januarja se nastanemo v Stereo hotelu, ki naj bi bil med boljšimi v ponudbi, kar pa se vsaj v mojem primeru ni izkazalo tako, saj sem bila brez pomembnega elementa – tople vode. Vse kar sem si želela v danem trenutku je bilo, da se stuširam in umijem glavo s toplo vodo. Po šestih dneh “umivanja” z biorazgradljivimi vlažilnimi robčki mislim samo še na topel tuš. Šibka točka večine hotelov so ravno kopalnice, ampak da niti tople vode ni?! Ker sem bila zelo utrujena in sem morala sama nositi prasico v tretje nadstropje peš, sem ob ugotovitvi, da pač ni tople vode, zatežila Lizi, da je to višek vsega. Dosegla nisem nič drugega, kot to, da sem dala ven iz sebe in spraševala kolege kateri ima v sobi toplo vodo in odšla tja pod tuš danes in naslednje dni bivanja v njem.

Naslednje jutro, 20. januarja, moramo ponovno spakirati stvari, saj jih moramo oddati v luggage room, ker gremo za dva dni na safari. Lepoto safarija bomo užili le nekaj ur, vse ostalo pa smo porabili za transport. Naj še napišem, da Arusha ni posebej privlačno mesto za turiste. Turisti so se prisiljeni ustaviti v njej, saj je izhodiščna točka safarija. Na izbiro so trije nacionalni parki: Ngorongoro, Serengeti in Maniaro. Naš program je predvideval za 21. januar obisk nacionalnega parka Ngorongoro. Z busom se pripeljemo v čudovit resort blizu safarija. Prespimo. Zjutraj vstanemo ob 04:00 zjutraj, ker so živali aktivne zgodaj zjutraj in bomo tako imeli več možnosti da jih vidimo. Park se odpre ob 8:00 zjutraj in mi smo že pred vrati parka. Obvezni kliki fotoaparata (no, telefonov) in se odpeljemo v osrčje parka. Ker sem obiskala že kar nekaj safarijev in me ni nihče do sedaj prepričal, sem tudi pred obiskom tega bila polna skepticizma. Tistega pava, kokoši, ptice ujede na drevesih in tam nekje v daljavi ležečega leva, ne zadovolji moje percepcije safarija, se mi poraja po mislih, ki jih glasno izrazim. Liza mi prigovarja, da ne bom ostala malodušna v parku. Ngorongoro park je v kraterju vulkana in obsega 20 x 20 km. Razlika med najnižjo in najvišjo n.m.v. je 600 m. Vozimo se z jeepom z dvignjeno streho. Bosi lahko stopimo na sedeže in uživamo v bogati vegetaciji kraterja. Mine pol ure, da se spustimo na dno kraterja, kjer se začne “lov” na živali. Potrdila sem svoje misli, ko začne voznik ustavljati in kazati v daljavi slone. Videli smo samo eno črno piko, tako daleč je bil. Vozimo se naprej in sem osupla nad vegetacijo pokrajine. Živali pa so bile nekje v daljavi. Vozimo se nekaj časa in pridemo do mesta kjer so živali v bližini in smo lahko fotografirali. Po petih urah vožnje po parku, pritrdim svojim mislim. Park ni bil nič posebnega. Narava je čudovita in prav lepo je bilo gledati živali ki so v svojem naravnem okolju. Po pogovoru z drugimi turisti izvem, da je park Serengeti “boljši” saj so tam še žirafe in več življenja. Pozno zvečer se vrnemo v hotel. Večer zaključimo z večerjo in s podelitvijo diplom. To je tudi zadnji večer ko smo vsa ekipa dvajsetih trekašev skupaj. Polovica nas gre še na raziskovanje Zanzibarja.

Zgodaj zjutraj ponovno pakiranje in nazaj v Arusho. Zaradi letalske povezave na Zanzibar, prespimo še en večer v Stereo hotelu, še vedno brez tople vode, čeprav sem dobila drugo sobo v drugem nadstropju. Dan, ko čakamo na let za Zanzibar izkoristimo za izlet v masajsko vas o kateri sem že pisala poseben blog in za kopanje v naravnem jezeru Kikuletwa Hotsprings. Skriti dragulj vzdolž Arushe in Moshija je čudovita oaza, obdana z majhno džunglo in kar čaka na vse nas da uživamo v plavanju. Ta dan je zame bil v primerjavi z včerajšnjim Ngorongoro parkom bil neprimerljivo boljši. Zgodaj zjutraj, 22. januarja, vstanemo, saj imamo let na Zanzibar ob 7.35. Letimo cca 45 min in že smo na opevanem otoku Zanzibar.