Vožnja do Zanzibarja je potekala mirno in hitro. Ko stopimo ponovno na trdna tla me oblije hladen pot. Temperatura je na moji garmin uri kazala 25 stopinj, bilo je oblačno in zrak je bil zelo vlažen. Naročimo taxi, za ceno 5$ po osebi. Kaj hitro se izkaže, da je gost promet in da bo pot do hotela trajala malce dlje kot bi glede na oddaljenost pričakovali. Ko pridemo v hotel, odložimo stvari v posebnem prostoru, saj je prezgodaj za check-in. Odločimo se, da se sprehodimo po mestu in začnemo odkrivati skrite kotičke. Mesto se komaj prebuja, večina trgovinic je še zaprtih. Hodimo in začne mi kruliti po želodcu. Jesti bo treba. Na srečo nisem edina s to težavo. Kaj kmalu dve najbolj lačni zaideva v gostilnico Done town koffe, zato ker na ulici pred vhodom vidiva tablo, da imajo tudi zajtrke. Ostali nam sledijo. Nekateri so naročili pizzo margerito, drugi well done jajčno omleto z zelenjavo, spet drugi kruh z avokadovim namazom in vsi pijačo, večinoma kokakolo. Pojemo in se počasi sprehodimo nazaj do hotela, kjer dobimo sobe. Hotel se imenuje Mizingani Seafront Hotel in me spominja na Bradavičarko iz Harryja Potterja. Hodniki so prepleteni in ko sem iz pritličja pogledala navzgor se je zdelo neskončno visoko. Prav tako se lahko brez težav izgubiš med iskanjem pravih vrat sobe ali jedilnice. Samo do recepcije ni bilo problem priti, ker vse stopnice navzdol vodijo do nje. Sama sem se kar nekajkrat izgubila, težave pa so imeli tudi kolegi. Soba, ki jo dobim, je čudovita. Nosač prasice mi reče: “Madam if there is no hot water in the bathroom, turn the number 0 for the reception and we will fix it.” (gospa če ne boste imeli tople vode, pokličite na recepcijo številko nič in bomo vse uredili) Prosim?! Ne spet. Ne jaz. Takoj hitim razlagati da sem že osem dni dni brez tople vode in jo nujno potrebujem. “No problem. Hakuna matata” mi reče. Previdno odprem pipo in čakam. Teče mrzla voda. Cepetam. Saj bo. In res. Priteče, ne topla, ampak vroča voda. Stopim pod tuš in se prepustim kapljicam, da tečejo po meni. Ko se uredim že hitim dol, saj smo dogovorjeni, da popoldne namenimo ogledu glavnega mesta Zanzibarja, mestu Stone. Ogledali smo si Market Backpackers (tržnica), nato smo šli na pozno kosilo v restavracijo Lukman, katero priporoča Tripadvisor. Žal je imela naša skupna slabo izkušnjo. Hrano smo čakali zelo dolgo, nato so jo prinašali po delih, jaz pa sem ostala brez nje. Za povrh pa je bila še hladna. In kot da ni bilo vsega dovolj, nas je natakar hotel ogoljufati pri plačilu. Glede na našo izkušnjo jo ne priporočam. Nadalje smo si ogledali Anglican Cathedral – anglikansko katedralo Kristusova cerkev, ki je znamenita zgodovinska cerkev in eden najvidnejših primerov krščanske arhitekture 19. stoletja v vzhodni Afriki. Zraven katedrale je trg sužnjev. Na spletni strani yoair.com preberem, da spomenik služi kot zlovešč opomnik na zelo temno obdobje za človeštvo. Zaradi položaja otoka, ki je na križišču Afrike, Bližnjega vzhoda in Azije, ki povezuje Vzhodno Afriko in ostali svet je tu nekoč bilo središče trgovine s sužnji v Indijskem oceanu. Od vseh oblik gospodarske dejavnosti na Zanzibarju je bilo sužnjelastništvo najbolj donosno. Zato so jih na Zanzibar vsako leto pripeljali okoli 40.000 do 50.000, od koder so jih nato na tržnici sužnjev prodali naprej. Velika večina črnih sužnjev na otoku je bila vzeta bodisi iz vzhodne Afrike bodisi so bili potomci sužnjev iz vzhodne Afrike. Na novo pridobljeni sužnji so bili pogosto prisiljeni nositi slonovino in drugo blago nazaj v Bagamoyo. Ime Bagamoyo izhaja iz besed kiswahili bwaga moyo kar pomeni “položi svoje srce”. To je bila točka, ko so sužnji opustili preostalo upanje na svobodo ali pobeg. Mesto Stone je majhno, zato smo ga danes prehodili čez in čez. 

Naslednje jutro, 23. januarja se odločimo za dva izleta. Prvi bo izobraževanje o začimbah, drugi pa obisk zaporniškega otoka. Kot je že v navadi, za pot potrebujemo dobro uro. Pridemo na Big Body with Tatata Spice Farm. Naše znanje, bolje rečeno izobraževanje o različnih vrstah začimb se začne. Najprej spoznamo sadež, ki je po zunanjosti podoben ličiju, notranja semena pa so podobna semenom granatnega jabolka. Imenuje se lipstick, saj je barvilo semen tako močno rdeče barve, da se ga uporabljajo za mazanje ustnic.  Sledi Curry list – za kuhanje, imajo kokosovo plantažo, spoznamo limonino travo, ki se jo uporablja proti komarjem, za boljšo prebavo, prehlad, delajo tudi oljno tinkturo in njen spodnji del kateri izgleda kot čebula narežejo in jo uporabljajo predvsem v azijski kuhinji. Vidimo limete in spoznamo Dorijan fruit. Dorijan fruit zelo smrdi vendar je zelo sladkega okusa. Nekaj korakov naprej smo že pri Star fruit. Vodič nam ga nareže za pokušino. Sadje je kislo in se uporablja kot dekoracija pri koktejlih. Da je žafran najdražja rastlina na svetu je že znano, druga najdražja rastlina pa je vanilija. Tu jo proizvajajo samo za lastno uporabo. Kavovec, ki obrodi sadeže s kavnimi semeni, nisem prepoznala. Ločijo dve vrsti kave. Vrsta Arabice je nizko drevo, Robusta pa visoko drevo. Spoznamo še khano, ki nam je najbolj znana kot pigment za barvanje las. Vidimo še drevo Papaje in Manga ter Jackfruit. Small stuff fruit je zelo grenak in ga uporabljajo za kuhanje. Kraljico začimb – cimetove liste – uporabljajo muslimani ko za čas ramadana ne jedo in iz listov cimeta delajo čaj, da lažje prebavljajo hrano, ko začnejo ponovno jesti. Korenino pa uporabljajo za zdravilne namene. Sprehodimo se mimo popra. Poper je ovijalka in je parazit na drugem drevesu. Poznajo rdeči poper, katerega zavrejo, olupijo in tako dobijo belega. Zelenega pa popražijo in dobijo črnega. 

Rastlino Wild cardamom uporabljajo za izdelavo mila in šamponov. Pokažejo še muškatni orešček. Uporabljajo tako zunanji trdi del in notranji rdeči del. Ta notranji rdeči del se ne sme pretirano uporabljati, ker je poživilo. Je neke vrste droga, saj povzroči omamo. Ženske ki naj bi bile po svoji naravi bolj sramežljive, si ga dajo malce v čaj za pogum. Izvemo še zanimivost o drevesu banane. Drevo za rast potrebuje ogromno vode. Ker je to ozemlje, kjer je vode prej premalo kot preveč, posekajo še mlada drevesa in počakajo, da zraste novo. Pri kurkumi se uporablja korenina. Gremo mimo nasadov “zelenja”, iz katerega naredijo tapiokino moko. Svež kakavovec jedo kot sadje. Semena pa tudi pražijo za izdelavo čokolado. Imajo ga za lastno uporabo, ker drevo porabi veliko vode za rast in ga zato ne gojijo. Pri ingverju se uporablja korenina za slabost v visokogorju in za prehlad. Kardamom je draga začimba. Uporablja se za juhice, sladice, dober je, če se ga da v mleko, se počaka, da se razpusti in se ga popije. Tak pripravek je za pomiritev. Uporablja pa se tudi za sladice. Klinček je dober za zobobol, menstrualne težave in moraš ga zgristi. Klinček kakršnega poznamo iz trgovine nastane tako, da rdeči cvet posušimo in postane rjave barve. Klinčki so najpomembnejši zanzibarski izvoz, zato vlada nadzoruje izvoz. Poznamo ga kot nepogrešljivega za pripravo kuhanega vina, za kompote in čaje. Aloe vera je odlična za blaženje opeklin po sončenju in za nego kože. Ilang ilang uporabljajo za izdelavo parfuma Chanel No. 5. Uporabljajo pa ga tudi za izdelavo mila in parfume brez alkohola tu v Zanzibarju, saj je večinsko prebivalstvo muslimansko, za katere je alkohol strogo prepovedan. Obisk plantaže rastlin, zelišč in začimb zaključimo z ogledem plezanja po palmi kokosa. Čisto pred odhodom obnovimo znanje in za uspešno opravljen tečaj prejmemo prav posebo “diplomo”. 

V popoldanskem času gremo na ogled Prison island – zaporniškega otoka. Kot nam pove lokalni vodič ima otok ime Prison island, saj naj bi se na otoku zgradili zapori. Zapore je zgradil Britanec Mateo, vendar niso nikoli bili v funkciji. Poleg tega imena, ima otok še dve imeni. Prvo je Changuu island, poimenovan po ribiču, ki je lovil ribe na tem otoku in Tatas island, poimenovan po sultanu iz Sejšelov, ki je vlagal v Zanzibar in ga naredil gospodarsko močnega in bogatega. Na Zanzibar je pripeljal tudi kopenske želve. Žal so jih ljudje z lovom skoraj iztrebili, zato so jih ponovno naselili na otok in jih zaščitili. Želve smo videli tudi mi in smo jih lahko nahranili, saj so vegetarijanke in so zelo prijazne. Še posebej se pustijo masirati po vratu, kar sem sprida izkoristila. Želve so hladnokrvne, zato neizmerno uživajo na soncu. Jaz pa sem si zaželela, da je konec sprehoda po tem malem otočku, ki je dolg 800 metrov m in na najširši točki širok 230 metrov, in da se odpeljem na plažo in skočim v morje.