Danes smo se odločili da gremo na jugovzhodni del otoka Zanzibar. Odšli smo v naselje Paje (Padže). Laguna se uporablja predvsem za učenje kajtanja, saj večino leta piha. Zaradi slabe cestne infrastrukture je vožnja trajala dobro uro in pol. Bolj ko smo se bližali kraju Paje nič bolj eksotično ni izgledalo kot vsi dosedanji kraji, ki sem jih videla na Zanzibarju. Res pa je, da je bilo vse več zidov in izza njih resorti. Ker je David, član naše ekipe, kajtar, se je odločil, da bo čas na Zanzibarju preživel v tem predelu Zanzibarja. Kot pravi kolegi, smo ga danes obiskali, da preverimo njegovo znanje kajtanja. Ko prispemo, se šele za obzidjem odpre pogled kakšnega nosim v svojih mislih. Neskončne bele peščene plaže in turkizno modro morje. Žal pa je potrebno gledati samo detajle lagune. Če pogledam skozi “širokokotni objektiv” se vidi realna slika – umazanija. Je pa to tudi kraj kjer stalno močno piha in je resnično raj za kajtarje. Poleg vetra je tu tudi močna plima in oseka. Plavanje, kot ga poznam jaz iz hrvaških delov morske obale, tu lahko samo sanjam. Sedim v baru pod mogočno krošnjo drevesa in se hladim s koktejlom. Čakam ekipo, ki je šla “plavat”.  Ni mi za morje, saj je do mesta. kjer bi lahko zaplavala, več kot 300 metrov. Oseka je tako močna, da so še čolni na suhem. V zavetrju in senci opazujem moč narave. Ob 12.30 je oseka tako močna, da morje “izgine” izpred oči. Ob 16.30 pride plima, pojavi se morje in živ žav kajtarjev na njem.

Da pa mi dan poležavanja in občudovanja spreminjanja narave ne postane dolgočasno, poskrbi Jože. Ah, naš Jože, ki je na višini 3.720 n.m.v. na Horombo Hut praznoval okroglo obletnico. Tam so mu naši nosači peli pesmi, tudi Jambo song in vsi skupaj v angleščini, še vse najboljše. Ta naš Jože prav rad klepeta, dostikrat več kot me ženske :). Je pa tudi zaklad dobrih vicev in anekdot. Vedno poskrbi da nam ni dolgčas in se mu nasmejimo. Predvsem pa je neizmerno potrpežljiv. 

Tudi danes je poskrbel, da je nemogoče postalo mogoče. Na plaži Paje, ki obsega 10 km belega peska, kjer smo vsi hodili gor in dol po plaži in po morju skupaj s plimo in oseko ter smo uživali, pride Jože iz vode in reče: “Družba a vas lahko nekaj vprašam?”  “Seveda Jože, vprašaj”. “Tukaj je dokaz da je ta voda res čista!” ”Ja, super, kaj pa je vprašanje?” “Ja, kaj naj naredim, ker sem stopil na ježa?” ”Kaaaaj?!” “Ja, kje zaboga si našel ježa?!” “V vodi!” odgovori. Mi pa pademo v smeh, čeprav ni nič smešno, saj ima v peti najmanj trideset bodic. Začnejo padati predlogi, kako vse je možno bodice potegniti iz pete ven. Od urina, do limone in igle ter pincete. Jože pa: ”Nič se ne bo delovalo. Mam predebelo kožo. Dajmo še eno pivo raje naročiti!” Počasi napoči čas, ko se odpravimo na otok v restavracijo The Rock na večerjo. 

Jožetovi ježki si zaslužijo svoj cel odstavek, pa čeprav bomo s tem prekinili koronološko dogajanje. Njegovo bližnje srečanje z ježkom nas je namreč spremljalo vse do konca našega popotovanja. Naslednji dan je ugotovil, da dokler bo imel “goste” v svoji peti in še malo čez, ne bo mogel stopiti nanjo, kaj šele normalno hoditi. Vsaj poletje je in ima lahko natikače, si mislim. Povedal nam je, da ga že pošteno boli. Sicer je sam poskusil nekaj njih izbezati, kar mu je tudi uspelo, vendar je nastal drug problem. Z izdiranjem bodic iz pete je ustvaril rane in se ustrašil, da ne bo dobil kakšne infekcije. Odloči se, da gre poiskat zdravniško pomoč, zato ni odšel z nami na naslednje raziskovanje otoka, na Safari Blue. Kot ponavadi, je zvečer, ko smo se dobili skupaj v hotelu, z nami delil njegovo zgodbo. Pove nam, da je odšepal do urgence. Na vprašanje zakaj ni vzel taxija, je rekel, da se ni spomnil – naš Jože :). Najprej je prišel do ambulante, za katero se je kasneje izkazalo, da je zasebna, kjer ga je prijazna medicinska sestra sprejela in povedala, da zdravnik počiva (beri spi) in ga ne bo. Naj povem, da je bila ura takrat okoli pol petih popoldan. Mu pa prijazno pove, da je za vogalom urgenca. Jože se odpravi tja in po njegovih besedah je bila zelo solidno opremljena, čista in jo je primerjal z našo ljubljansko pred prenovo. Tudi tam ga medicinska sestra sprejme, opravijo Covid-19 protokol (potrdilo o testiranju in ali cepljenju, obvezno nošenje mask). Pogleda Jožetovo peto, zmaje z glavo in reče, da gre po zdravnika. Nazaj je ni dobrih petnajst minut. Medtem se Jože zaplete v pogovor z gospo, ki benti, da je to urgenca in bi morali hitreje obravnavati paciente. Jože potrpežljivo čaka, da se sestra vrne in mu pove, da zdravnika ne bo ker ima “lunch break” in počiva. Ne preostane mu drugega, kot da odšepa nazaj do hotela z ježki v peti. No, tako so ježki bili njegovi tesni “prijatelji” vse do njegovega doma. V ponedeljek, ko že preživimo vikend doma, nam Jože pošlje sliko povite noge s pripisom, da je med vikendom sam poskušal izbezati bodice in ker ni šlo, je v ponedeljek prepustil zdravniku, da se je cca dve uri ubadal z njegovimi bodicami v peti.

Pa da se vrnemo k bolj prijetnim temam. Gostilnica The Rock, ki je na skali v morju in je locirana na severu otoka. Je svetovna znana po svoji ikonični lokaciji in čudoviti hrani. Temu pa seveda sledijo tudi zelo evropske cene. Enkrat se živi, si mislim in si privoščim odlično večerjo, ki je razvajala moje brbončice. Glede na to, da sploh nisem gurmanka, pravzaprav mi hrana predstavlja zgolj sredstvo za preživetje, je to resnično moj poklon večerji, ki sem jo naročila. Predjed, ki smo jo naročili skupaj, je bila hobotnica in karpačo. Za glavno jed, so kolegi naročili ploščo morskih sadežev, sama pa sem si naročila ribji file in krompir narezan na zelo tanko (skoraj že čips), slano-spice. Zraven je bila še priloga – zelenjava. Tako riba kot krompirjev “čips” sta se mi stopila v ustih. Kar nisem mogla nehati vzdihovati mmmmm. Hrano dopolnimo s francoskim chardonnayem. Pika na i pa je bila moja sladica. Naročila sem si čokoladno salamo z vanilijevim sladoledom. Nič posebnega, boste rekli, a bistvo se skriva v postrežbi. Sladico dobim v mali lično narejeni ročni salamoreznici iz lesa. Na njej sem dobila “salamo”, zraven pa je skledica polna odličnega vanilijevega sladoleda. Tako sem, če sem želela pojesti čokolado, jo morala narezati s “salamoreznico” na kolobarčke in v kombinaciji s sladoledom je bila prava poezija za brbončice. Tako uživamo v hrani in večeru, ki nas je objel.