Zadnja dva dneva pred odhodom domov, smo se odločili, da ju izkoristimo za celodnevni izlet, da odkrijemo še tisto malo čudovitih kotičkov otoka Zanzibar in za dan poležavanja na skrajnem severu otoka v vasi Nungwe. Celodnevni izlet imenovan The Blue Safari, je vključeval jadranje v enem od njihovih tradicionalnih čolnov, ki so jih iz afriškega mahagonija izdelali zanzibarski obrtniki, do otoka Kwale, kjer smo lahko občudovali in zaplavali med “Mangrove” drevesi – mangrovami, nato je sledilo opazovanje s potapljanjem raznolikega podvodnega življenja tropskih ribic ali pa samo sprostitev in opazovanje lepote narave. Dobri dve uri smo preživeli na presihajočem Sandbank otočku s prečudovito zeleno modro barvo morja. Nato smo se ponovno vrnili na otok Kwale in se posladkali z lokalnimi dobrotami.

Seveda, pa ni potekalo vse gladko, saj kot sem že pisala v prejšnjih blogih, nismo imeli ravno sreče z vremenom. Tako kot prejšnje dni, je tudi danes močno pihalo in imeli smo zelo razburkano morje. Sama sebe ne štejem za ljubiteljico vožnje s čolnom (včasih, beri v mladih letih, mi je bilo že na trajektu slabo), ob razburkanem morju, pa sem morala zbrati precej moči, da sem svoje misli preusmerila in tako ne mislila na slabost, ki me je oblivala. Spomnila sem se pesmi, ki nam jo je povedal vodič na izobraževanju začimb:

najlepša hvala,

pokaži mi banano,

ne reci da jo ni,

in ne kadi marihuane,

no, jo daj, če za zdravje je.

S ponavljanjem pesmi in preigravanjem kako bi jo najbolje povedala v slovenščini, mineva čas plovbe po zelo razburkanem morju. Najprej se ustavimo na tistem delu otoka Kwale, kjer nam bodo pozno popoldne pripravili lokalne dobrote. Ustavimo se samo za toliko, da se kuharji izkrcajo z vsemi potrebnimi pripomočki za kuho. Odrinemo in se zapeljemo okoli otoka, kjer se nam odpre prečudovit pogled na laguno mangrov. Lokalni vodič nas pouči, da je mangrova zelo močna in praktično nikoli ne propade. Poznajo tri vrste mangrovinega lesa – belega, rdečega in črnega. Najbolj znano je po uporabi za izdelavo pohištva, streh in ladij. Pove nam še, da so to drevesa, ki rastejo v slani vodi in so odporna na sol in so prilagojena na življenje v težkih obalnih razmerah. Vsebujejo zapleten sistem filtriranja soli in kompleksen koreninski sistem, da se lahko spopadajo s potopitvijo v slano vodo. Zaradi kompleksnosti njihovega delovanja je tam voda več kot dvakrat bolj slana kot morska voda v oceanu, nam še pove. Žal, smo v laguno prišli, ko je bila oseka v polnem razmahu, kar tam pomeni, da voda izgine, se umakne za štiri metre in se nato lahko sprehajamo po “suhi” laguni. No, mi smo še ujeli čas ko je bila voda, res da zelo nizka (čeprav ni izgledala), zato nas opozori, da ne smemo skakati iz ladje in da moramo biti zelo previdni, saj je pogled na dno varljiv, ker izgleda, kot da je na dnu pesek, v resnici pa so koralna tla, torej trda in ostra. Da se nam ne bi ponovil “Jožetov ježek” smo vsi prav previdno stopicali in se pravzaprav trudili, da bi bili stalno v plavalnem položaju žabice. Voda resnično vidno izginja, zato se kaj kmalu odpravimo na snorklanje. Peljemo se mimo prečudovitega otočka Sandbank in ko vsi začnemo vzdihovati od lepote peska in barve vode, vodič hiti pripovedovati, da se bomo sem še vrnili, po snorkljanju. Morje postane vedno bolj razburkano, oblaki nad nami temnejši in z mojo bujno domišljijo že vidim brodolom. Na srečo smo v bližini Sandbank otoka. Samo joj, tudi tu je plima in oseka, kar pomeni, da ob plimi popolnoma izgine zato ima tudi ime “izginjajoči” otok. Slabe misli in ponovno slabost poskušam pregnati z že znano pesmijo 🙂 Žal mi to pot ne gre. Valovi so premočni. Naš čoln se resnično močno pozibava. Ne bom zdržala. Nekajkrat prosim fanta, ki je vozil čoln, če se lahko premaknemo na Sandbank otoček. Prijazno mi odgovori, da ne, ker so nekateri skočili v vodo in šli raziskovat podvodni svet. Prigovarjam, da je otoček čisto blizu in da bodo že priplavali, ali pa naj se vrne po njih, saj jaz ne bo zdržala še približno pol ure, a me je želel le potolažiti s hakuna matata, samo počakati je potrebno pol ure. Tisti, ki so tudi ostali na plesočem čolnu, so mi prigovarjali, da naj grem v vodo in mi bo manj slabo. Vendar ko sem pogledala razburkano morje, sem imela v mislih, da tudi plavati ne znam več. Ah te slabe misli. Kot da nimam že dovolj dela s slabostjo. Na mojo srečo, ko šofer čolna vidi, da sem že čisto zelena in da sem se že dvakrat sklonila čez krov, kjer so bili v bližini tudi moji kolegi, kateri so občudovali živo pisane ribice in velike meduze, ki ne ožgejo (če pa, pa ko prideš na krov nič več ne peče, kot so nam povedali), in da res ne bo nič dobrega, začne premikati čoln. Ko se čoln začne premikati, se tudi malce umiri in meni je tudi takoj malce bolje. Ko pa stopim na čudovit mali otoček sredi morja, na katerem ni ničesar, se počutim že čisto ok. Vdih, izdih in že imam fotoaparat (telefon) v rokah ter začnem klik tu, klik tam… Vodič nam pripravi hladno pijačo, in postreže ter nareže sveže sadje; banane, mango in ananas. Seveda prosti čas izkoristim tudi s plavanjem v prečudoviti zeleno-modri vodi. Čas je, da se odpravimo nazaj na otok Kwale, kjer pojemo odlično kosilo. Sama se ponovno preizkusim v kulinaričnih lokalnih dobrotah. Postregli so nam z rižem z zelenjavo, škampi, jastogom, zelenjavno omako in vedno dobrim pomfrijem. Čeprav mi mehkužci niso ljubi, sem jih jedla in prav odlično je bilo. Še posebej mi je bil všeč jastog. Tako všeč, da sem po začetnem zmrdovanju prosila za repete. Ob plaži so bile stojnice za nam že znane nakupe. Ponudba oblačil in rut ter spominkov je bila enaka kot povsod drugje. Del naše skupine si ni mogel odreči ponovnemu ogledovanju in nakupovanju spominkov za svoje najdražje. Za konec pa nas je čakalo še čudovito drevo, imenovano Mbuyu tree. Drevo je staro šeststo let in je v današnje drevo zraslo iz podrtega drevesa. Zgodba pravi, da se je to drevo nekoč ob neurju prelomilo in padlo na tla. Tako ležeče drevo ni umrlo, ampak je začelo poganjati korenine in na njem je zraslo novo drevo. Pomislim, kako spodbujajoča zgodba za naše življenjske izzive – ne obupaj, vztrajaj in ko padeš, vstani in pojdi naprej. Les drevesa je izredno mehak, na njem pa zraste sadež imenovan Buyu, iz katerega dobimo oreščke, ki pa se imenujejo Ubuyu. Kot sem že navajena, je bila tudi tu oseka, tako da nisem mogla izkoristiti prostega časa za plavanje. Sem pa v plitvini našla čudovito morsko zvezdo. Počasi se dan preveša v večer in mi se moramo vrniti na obalo. Pot nazaj je bila čudovita. Morje se je umirilo. Le zakaj ni moglo biti dopoldan in zgodaj popoldne tako mirno, da bi lahko tudi jaz snorkljala, mi gre čez misli. Kaj hitro mi misli prekine poziv vodiča, da se moramo vsi postaviti na eno stran čolna, saj je voda tako zelo nizka, da je skoraj nemogoče pluti do obale, ki je bila še kar precej oddaljena. In reče vodič: “Vsi moramo v vodo! Ampak vsi moramo biti obuti, ker je dno posuto z ježki. Mi pa v krohot. Jože pa: “Jest nimam prave obutve, mam japanke!” Vseeno trmasto stopi v vodo in gre. Prav počasi. Nekaj naših je brez obutve in jih zapeljejo do obale Fumba, ostali, pa korakamo pole, pole prav tako do obale. Pod nami pa, meni srce parajoče hreščanje pod nogami, ko smo drobili ježke. Jože pove, da je na svojo razbolelo nogo dobil še nekaj bodic, vendar nič hujšega. Mi pa smo ga “potolažili”, da se bliža dan, ko se vračamo domov in bo vse bolje (kar je bilo, kot sem zapisala v prejšnjem blogu). 

Dan za poležavanje, kateri je tudi zadnji dan na Zanzibarju dobesedno izkoristimo za poležavanje. Odločimo se in se odpeljemo na skrajni severni del otoka, v vas Nungwe. Od jutra pa vse do sončnega zahoda bo to naš kraj, naša plaža. Tudi danes močno piha. Prav naveličana sem vetra, zaradi katerega mi tudi za v vodo ni, čeprav moram priznati, da je bila tu najlepša. Usedemo se v enega izmed barov na plaži in občudujemo čudovito modro-zeleno morje. Dan preživimo s posedanjem in manjšimi sprehodi po dolgi peščeni plaži. Ko se začne oglašati želodček, poiščemo nam primerno gostilno. Pogled se nam ustavi na čudoviti gostilni Mama Mia. Gostilna stoji tik ob plaži dvignjena na stebrih s prečudovito teraso s pogledom na morje. Pogled se nam ustavi takoj na prvi mizi, kjer vidimo sirček, pršut, vinček. Liza hiti spraševati natakarja, če še imajo to kar vidimo tudi v ponudbi. Natakar prijazno odgovori, da ne, da je to “special meal” za lastnika gostilne, ki je Italijan :). No, potem pa imajo sigurno dobre pizze, si rečem. In moram povedati, da je bila vsa hrana, tako pizze, kot morska, ki smo jo naročili izvrstna. Tudi kepici sladoleda za štiri evre in pol sta bili odlični. Naj omenim še, da mi je bilo posebno všeč, da tudi ko smo že pojedli in je bila miza prazna, nas ni nihče preganjal, da moramo oditi. Tako smo vse do odhoda preživeli dan v gostilni in tik pod njo na plaži. Še zadnji sončni zahod in obvezni kliki telefona in že je čas za odhod. Zvečer, v našem mestu Stone, gremo še na zadnjo pijačo.

Zadnji dan se prav tako zbudim pred sedmo zjutraj. No, Liza me zbudi, saj ima Mark rojstni dan. Punce se dobimo v jedilnici, napolnimo krožnike z dobrotami zajtrka (sadje, rogljički, med, maslo, kruh, čaj in sveže stisnjen sok manga). Na posebni krožnik pritrdimo svečko, ki smo si jo prejšnji večer “sposodile” na eni izmed miz hotela, ter jo prižgemo. Gremo do njegove sobe, še vedno pred sedmo zjutraj, močno potrkamo. Na srečo nam odpre on in ne Jože, s katerim sta si delila sobo :), ter mu zapojemo vse najboljše. Po čestitkah, se odpravimo na zajtrk še mi. Ob 10.00 se odpravimo še po zadnjih nakupih spominkov in cunc in seveda na obvezen ogled tržnice. No, ni bil samo ogled, ampak pravi shopping začimb in sadja. Dan, ko je bil dan čakanja na večer in odhod na letališče, je bil peklensko vroč. Niti sapice. Kje je ves tisti veter, ki mi je uničeval frizuro, kje so vsi valovi, da mi je bilo slabo?! Kje je tu pravica!? Danes bi lahko bil tak dan. Ne, danes je sonce, brez piša vetra. Ves dan. Po vseh nakupih, se hladimo v bazenu v hotelu in tako pričakamo večer, ko se odpravimo na letališče. Naredim še zadnjo fotko sončnega zahoda izpred hotela. Poslovim se.

Pot domov poteka prav tako kot pot v Tanzanijo, brez težav. Nobenih posebnih protokolov Covid-19. Pokazali smo bodisi potrdilo o cepljenju, bodisi potrdilo o testiranju. Povedali, da je končna destinacija Slovenija in smo odšli 27.01.2022 ob 21.00 uri. Domov pa sem prišla naslednji dan, 28.01.2022 ob 17.00 uri, ko me pričakalo meni zelo dobro domače kosilo: kremna korenčkova juha, veganski pohančki, pire krompir, solata rdeče pese. Mmmmm, kako dobro dene.