Po prespani noči na Horombo Hut na 3.720 n.m.v. smo ob 8.00 imeli zajtrk. Kot vsak dan smo tudi danes imeli obilen zajtrk. Sedim za mizo in razmišljam, da je že minilo 24 ur odkar sem stala na najvišjem vrhu Afrike. Tako malo nazaj, pa tako oddaljeno, pomislim. Prav tako pa pomislim, da sem se včeraj spustila iz 5.895 n.m.v. na 3.720 n.m.v., kar pomeni spust za 2.625 metov in danes se spustimo na izhodiščno točko na 1.879 n.m.v., kar pomeni še za 1.841 metrov.

Čas je za slovo. Pogledam proti vrhu gore, kjer se vidi majhna zaplata snega, gora, ki me je, kamorkoli sem usmerila pogled, spremljala in gora, do katere imam globoko spoštovanje. Poslovim se in se ji zahvalim, da sem lahko užila delček njene lepote. Še vedno sem na višini 3.720 n.m.v. Horombo Hut. Poslovi pa se tudi celotna ekipa, ki je skrbela za nas od prvega do zadnjega koraka našega podviga (video). Celotna ekipa pomoči je štela enainpetdeset članov (kuharji, nosači, pomivalci posode, pomočniki kuharjev, motivatorji na vzponu, … Ponovno so nam zapeli pesem. 

Danes vam jo za osvežitev spomina ponovno napišem in prevedem v slovenski jezik:

Živjo, živjo, gospod,
Živjo, živjo, gospod,
Kako si? Zelo dobro. 
Tujec dobrodošel med nami.
Na Kilimanjaru.
Brez skrbi.

Hodi počasi, počasi.
Pa ne bo problema. 

Prišel boš do Mandara (prve koče).
Brez skrbi.

Prišel boš do Horomba (druge koče).
Brez skrbi.

Prišel boš do Kibu koče (tretje koče).
Brez skrbi.

Prišel boš do Uhuru vrha (cilj).
Brez skrbi.

Je tudi dan, ko sestopamo na izhodiščno točko. Še vedno je eden od kolegov slaboten, zato se tudi danes dogovorimo, da mu izmenično delamo družbo. Po prvi tretjini in ob prvem postanku, prevzamem spremstvo jaz. Pri hoji sva se tako zaklepetala, da sva preostanek poti prehodila skupaj vse do cilja. Danes pa sem doživela deževni gozd. Tisti deževni gozd o katerem je govorila Liza. Dež, neusmiljeno je padal dež. Prve kaplje so nas ujele že “pred” deževnim gozdom. Zaščitim nahrbtnik s prevleko proti dežju in oblečem anorak (gore tex in windproof in waterproof) s kapuco in korakam dalje. Žal mi je, da nisem oblekla waterproof hlač in nepremočljive gojzarje, saj dež neusmiljeno lije in sem vsa premočena. No, prepromečene sem imela hlače in čevlje. Zgornji del, zahvaljujoč odličnemu anoraku je suh. Sama za gorništvo nisem vzela dolgega dežnega plašča, saj se mi po moji izkušnji na Himalaji ni obnesel. Kot težava se mi je izkazalo, da me je dolg dežni plašč oviral pri hoji in mi je bilo v njem neznosno vroče. Hlače pa, čeprav niso bile waterproof, so se mi takoj, ko je nehal padati močan dež in ker so me zaščitile še mogočne krošnje deževnega gozda, posušile. Žal pa pri čevljih ni bilo tako. Gojzarje sem imela v “prasici” (tako se imenuje torba za pohodništvo, ker je tako zelo težka). Ker dežja nisem imela vse do današnjega dne, seveda niti pomislila nisem nanj, čeprav nam je vodička Liza stalno govorila o posebni izkušnji hoje po deževnem gozdu, kjer vedno pada dež. Pomislim na mojo prasico, ki je verjetno že v dolini. V mojih čevljih pa čmok, čmok, čmok. Kar “vidim” kako imam zgubano kožo na prstih in podplatih, saj že dobre tri ure hodim po dežju. Sicer so moji nizki pohodni čevlji vrhunski (kot copatki) in si zabičam, da bodo naslednji moji visoki iste znamke, niso nepremočljivi. S pogovorom in spodbudo kolegu, ki porabi veliko več moči, saj ga telo še vedno ne uboga v celoti, poskušam pozabiti na čmokanje v mojih čevljih. Kolega je imel svojega vodiča in ker sem bila z njim sva tako imela svojega vodiča, ki naju je vodil po bolj položni poti navzdol. Izveva, da je to pot po kateri hodijo nosači z našo prtljago. Spust je bil dolg 10,46 km za kar sem porabila 9:40:46.

Na cilj uspešno, brez večjih težav prideva ob 15.00. Največja zmaga kolega, ki jo je dosegel, je da je bil bitko sam s seboj več kot deset ur. Kot mi je povedal, ga je gnala na vrh najprej njegova trma. Ni poslušal svojega telesa, ki mu je vztrajno dajalo znake, da ne bo prišel na vrh. Vse je v glavi, kot nam je rekel vodič Silvo. Kolega si je v umu vgraviral misel, da bo osvojil cilj. Druga pomembna stvar, ki je nepogrešljiva za kakršenkoli uspeh v življenju pa je vztrajnost. Brez nje, ne pomaga nobeno teoretično znanje in talent. Vztrajnost. Korak za korakom – pole pole (počasi, počasi) sam s seboj, s svojimi mislimi. On je uspel. Midva sva uspela. Prišla na cilj in zmagala. In prva misel na cilju je bil kokakola. V normalnih okoliščinah kokakole praktično ne pijem, medtem ko imam ves čas našega trekinga neizmerno potrebo po njej. Še vedno čmok, čmok obvezen klik na cilju in v bližnjo trgovino po kokakolo. Ne daleč stran je pokrit prostor z mizami in stoli, kjer nas že čakajo naše prasice in nosači s kosilom. Ponosno povedo, da so pripravili posebno poslastico – juho iz zelenjave, mesa in banane. Jao, jaz, ki banane ne prenesem. Jo ne maram. Že samo ob njenem vonju mi postane slabo. No, naj povem, da smo banane in jaz smo postale “material” za anekdote in smeh. Ko je kuhar videl da ne jem njihove “special soup” (specialiteto) mi je z veliko potrpežljivostjo in prijaznostjo razlagal, da sedaj že ve, da sem vegetarijanka in mi pripravljajo posebej prehrano, zato so mi tudi to posebno juhico pripravili samo zame brez mesa. “Ampak jaz ne maram banan”, v zadregi rečem. Kuhar kar ni mogel dojeti kaj mu govorim. “Bananas are good. Bananas are for health. You eat bananas, you be strong.” (Banane so dobre. Banane so za zdravje. Banane ti dajo moč.). “I know, I know. But I don’t like them” jim odgovorim (vem, vem, ampak jih ne maram). “No problem” mi reče in gre. Čez nekaj minut se vrne s krožnik dobim svežo pečeno omleto s krompirjem In zelenjavo. Kot izgleda je recept sledeči: najprej se skuha krompir, nato se na drobne koščke seseklja čebula, zelena paprika in paradižnik. V ponvi na olju prepražimo zelenjavo, dodamo na krhlje narezan in kuhan krompir. Še malo popražimo in dodamo razžvrkljano jajce ali dva. Pustimo, da se zapeče iz ene strani, nato obrnemo in popečemo še na drugi strani. Priznam, da je odlična in da moč, prav tako kot banana. 

Pojem in ne zdržim v mokri obutvi, zato se preoblečem in preobujem. Mmmmm, kako paše suha obutev in oblačila. Čaka nas avtobus kateri nas odpelje v Nakara hotel, kjer smo pustili prvi del odvečne opreme. Wi-Fi!!! Po 6 dneh mrka Wi-Fi! Ko nam prtljago naložijo na streho našega busa, se odpeljejo v mesto Arusho, Tanzanija. Arusha je mesto z nekaj več kot 400.000 prebivalci, ki leži ob vznožju vulkana Mt. Meru, in je od Kilimanjara oddaljena približno 100 km jugozahodno. Tu se začnejo mnoga safari potovanja, predvsem na zahod, kjer je narodni park Serengeti, v katerem živijo med drugimi tudi levi, nosorogi, žirafe in leopardi. Od tam pa nove dogodivščine v novem blogu.