Ko sem maja 2022 stopila z govorniškega odra TEDx, je k meni pristopil Janez z inovativno idejo – ponuditi svoje znanje športnega plezanja gluhi skupnosti. Povedal mi je o dveh gluhih osebah, ki sta izražali interes za to športno dejavnost in potrebovali strokovno pomoč pri komunikaciji. Ta priložnost me je navdihnila in hitro sem začela razmišljati o širši iniciativi za vključevanje gluhih v svet športnega plezanja.

Po več pogovorih z Janezom sem predlagala, da se povežemo z Jurčkom, ki je aktiven v odboru Planinec, in skupaj razvijemo projekt športnega plezanja za osebe z okvaro sluha. Kljub temu da čas beži hitreje, kot si lahko predstavljamo, smo se zavezali k temu projektu. Potrebovali smo čas, da je ideja dozorela in da smo projekt pripravili na najvišji možni ravni, upoštevajoč vse posebnosti, povezane z vključevanjem gluhih v športno plezanje.

Zgodovina športa gluhih kaže, da se gluhi posamezniki lahko uspešno ukvarjajo s številnimi športi, vključno s športnim plezanjem. V tem športu se zanašajo na svoje vizualne in taktilne sposobnosti. Vendar pa predstavlja izziv komunikacija, saj se gluhi plezalci zanašajo na vizualne znake, znakovni jezik in neverbalno komunikacijo s svojimi plezalnimi partnerji ali trenerji. Zato smo se Janez, Jurček in jaz odločili, da se najprej posvetimo razvoju kretenj, ki bodo standardizirane in olajšale komunikacijo z gluhimi športnimi plezalci. Poleg tega smo raziskali, v kolikšni meri bo prisotnost tolmača potrebna na plezalnem prizorišču, tako v dvorani kot na naravnih plezališčih. Razmislili smo tudi o tem, kako privabiti gluhe posameznike v šport, ki je za nas relativno neznan, ter se lotili vprašanj trajanja tečaja in opreme za športno plezanje, ali jo kupiti ali izposoditi.

Ilustracija: Matt Daigle

Med pripravami na tečaj se je v meni prebudila želja, da ne bi bila le tolmačka, ampak bi tudi sama preizkusila športno plezanje. Dogovorili smo se, da bomo na začetku tečaja, odvisno od števila prijavljenih gluhih, odločili, ali bom najprej opravila svoje delo kot tolmačka, nato pa se posvetila učenju športnega plezanja.

Po slabem letu, aprila 2023, smo se udeležili predavanja o prvi pomoči, nato pa smo se predstavili v plezališču Tivoli. Ustvarile so se skupine gluhih plezalcev. Na moje veselje smo ugotovili, da bodo potrebna kar dva tolmača in da bo dovolj časa, da bom tudi sama postala tečajnica. Med tečajem smo se učili različnih vidikov plezanja, kot so poznavanje in izdelava vozlov, pravilna uporaba varovalnih pasov, vrvi za varovanje ter vloge plezalca in varovalca. Prav tako smo spoznali obvezno opremo na plezališču, oprimke, komplete, oponke, in stene so postale naši spremljevalci pri vsakem srečanju. Plezanje na umetnih stenah, kjer smo pogumno zakorakali navpično navzgor, nas je pripravilo na plezanje na naravnih stenah. Skupaj smo se prebijali skozi težke trenutke v steni, ko varovalec ni kar spustil plezalca na tla ob njegovi prvi prepreki, in smo se učili zaupati drug drugemu. Včasih smo se soočali s strahom in negotovostjo, vendar smo se spodbujali in motivirali med seboj. Bili smo enotni in gradili zaupanje drug v drugega.

Spomnim se dni, ko sem se počutila, da ne morem več napredovati ali najti poti do vrha, vendar so me moji soplezalci spodbujali, da nadaljujem in sem na koncu uspela. Prav tako smo si med seboj pomagali, ko je bilo težko, in vztrajali v trenutkih dvoma. Učitelj Matic mi je enkrat rekel, da ni pomembno, kako visoko plezaš ali ali to narediš v prvem poskusu, ampak je pomembno, da se osredotočiš, zavrneš negativne misli in vztrajaš. Odgovorila sem mu z nasmehom, da sem znana po vztrajnosti, in nadaljevala svojo pot. Postopoma sem začela uživati v plezanju. Seveda pa so bili tudi trenutki, ko smo si privoščili počitek, popili kavico in enostavno uživali v trenutku.

Ves ta čas so nas podpirali naši učitelji športnega plezanja, ki niso nikoli naredili razlike zaradi gluhosti. S ponosom se spominjam besed Lea, ki je dejal, da je bilo to prvič, ko gluhi niso morali prosjačiti za enake priložnosti ali dokazovati svoje sposobnosti. Janez je odprl vrata in nas sprejel kot enakovredne člane športnega plezanja. Nismo bili “gluhi”; postali smo del te skupnosti brez strahu ali negotovosti glede komunikacije. Po 50 urah tečaja smo uspešno opravili izpit in prejeli naziv Pripravnik športnega plezanja.

Športno plezanje zahteva visoko stopnjo osredotočenosti, koncentracije in prostorske zavedanja. Gluhi plezalci so se izkazali kot odlični na teh področjih zaradi svoje izjemne vizualne zaznave in sposobnosti branja telesne govorice ter gest. S tem so dokazali, da gluhota ne sme biti ovira za uspeh v športnem plezanju in da je mogoče zagotoviti enake možnosti za sodelovanje in odličnost v tem športu.

Na tem mestu se želim zahvaliti Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) ter skupini za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki sta sodelovali pri oblikovanju kretenj za potrebe športnega plezanja. Prav tako se zahvaljujem Planinski zvezi in odboru Planinec, ki sta nam omogočila brezplačno izposojo čelad in varnostnih pasov za celotno obdobje tečaja. Hvala tudi Plezalnemu centru Ljubljana (PCL), ki nam je brezplačno zagotovil dvorano Triglav in plezalne čevlje. Darilo v obliki plezalnih vrečk z magnezijem, ki smo ga prejeli od Višinske baze, je bilo neprecenljivo. Iskrena zahvala tudi vsem učiteljem športnega plezanja, ki so svoj prosti čas namenili nam, nas varovali, učili, motivirali in navdušili s svojo ljubeznijo do tega športa.