Vprašanje, ali je kazen v vzgoji potrebna ali ne, ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, v kakšnem kulturnem okolju uporabljamo določen način vzgoje, saj družbeni kontekst določa način vzgoje. 

Vzgoja je k cilju usmerjeno zavestno dejanje in je zelo represivna, saj od posameznika vedno nekaj zahteva. Zahteva da se posameznik obnaša in da dela to, kar je v družbi zaželeno. Človekova avtonomnost je posledično družbeno pogojena, saj posameznik izbira v okviru pravil in norm družbe. 

Vzgoja pa ni edini formativni proces. Posameznik se oblikuje še preko usklajevanja s sociokulturnim okoljem v katerem se nahaja. Procesi posameznikovega prilagajanja družbi pa potekajo avtomatično. 

Ko govorimo o vzgoji, govorimo o tistih človeških lastnostih, ki niso prirojene, ampak pridobljene. Zato je pri vzgoji pomembna:

• dvotirnost 
• avtoriteta,
• kazen.

Ko govorimo o dvotirni vzgoji, govorimo o registru “prav”, ki ga zastopa oče in registru “fajn”, ki ga zastopa mati. Ključno pri dvotirnosti je, da se iz diadnega odnosa med mamo in otrokom, ki ga vodi princip “fajn”, odnos se nato spremeni v triado, kjer je otrok podrejen mami, oba z mamo pa sta podrejena očetu, ki ga vodi princip “prav”. Zato je pomembno, da sta tako oče kot mati aktivna starša v vzgoji svojih otrok.

Pomembno je, da kazen izvaja oče, saj pogojuje svojo ljubezen do otroka, če ta spoštuje pravila, mati pa daje otroku brezpogojno ljubezen in ugodje. Dr. Slavoj Žižek pravi, da je odnos med materjo in otrokom totalitaren, saj otrok dela vse kar mama hoče, samo zato, da dobi njeno ljubezen. Tako je otrok podrejen in nima avtonomnosti in nima možnosti, da bi pomislil da oseba, ki je nadrejena morda nima prav. Zato mora priti tretja oseba – oče – ki vpelje Zakon – pravilo, da dela otrok to kar je prav in ne kar mama reče. In to pravilo velja za mamo, za otroka in za očeta. Zato oče izvaja kazen toliko časa, dokler otrok ne dojame, da obstaja razlika med JA (fajn) in NE (prav), ki je prva stopnja k razvoju vesti. 

Vest je notranji glas, da otrok ne naredi tega, za kar mu rečejo ne, saj bo drugače kaznovan. In vest je izsiljena instanca in izsili jo kazen. Ta proces, poudari dr. Vesna Vuk Godina, se mora zgoditi med tretjim in šestim letom starosti oz. pred vstopom v šolo. Prav tako nevrofiziološke raziskave kažejo, da se mora tovrstno učenje končati pred prvim velikim zaprtjem nevrofiziološkega sistema, ker se tako zapiše v sam sistem.

Z odraščanjem pa otrok ugotovi, da ni podrejen ne mami, ne očetu, ampak je nad vsemi Zakon – socialno pravilo, ki ga morajo vsi ubogati. S tem se osvobodi svojih staršev in postane funkcionalna odrasla oseba.

Zakaj je kazen potrebna:

• Otrok doživi posledico za napačne odločitve.
• Začne ločevati med JA in NE.
• Začne delati, kar je PRAV.
• Postane funkcionalna odrasla oseba.
• Upošteva socialna pravila.
• Ima VEST.
• Dobro izbrana kazen otroka spodbudi k večji samostojnosti.

Kazen naj bo “dobra”:

• Bodimo pošteni.
• Sodelujeta naj oče in mama.
• Vedno kritiziramo vedenje.
• Znamo odmeriti kazen.
• Jasno sporočamo.
• Kaznujemo sproti.
• Kaznujemo premišljeno.
• Kaznujemo glede na težo prekrška.

Kazen je vse tisto, kar otroku povzroča nelagodje, nelagodje pa ni le tepež!

Kot starši se moramo zavedati, da proces vzgoje iz “malega” otroka v “velikega” otroka, kot to imenuje dr. Vesna Vuk Godina, ni enostaven proces, ampak je izredno travmatično obdobje tako za starša, kot za otroka. Otrokov prehod iz “fajn” v “prav” se ne bo zgodil samostojno in ne samodejno, ko bo otrok “dovolj” star.

Neizpodbitno dejstvo je, da morajo starši poznati svojega otroka, da se lahko odločijo za pravo in dovolj trdo ali mehko kazen. Od staršev se zahteva tudi vztrajnost, da uspešno prehodijo pot vzgoje, ki vodi do otrokove odraslosti. Motivacijo pa lahko črpamo iz želje po rezultatu, da se bo otrok naučil, kako se obdrži in zdrži v tem fluidnem svetu.

(povzetek predavanja na Paralimpijskem taboru za družine 2020)