Današnji dan naj bi bil dan za aklimatizacijo in pripravo za jutrišnje osvajanje vrha Breithorn. 

Dan se se je začel navsezgodaj z jutranjim bujenjem ob 04.00, saj nas je vodja odprave obvestil, da se vreme naglo spreminja in bomo namesto aklimatizacijske ture kar začeli z vzponom na vrh Breithorn, ki je visok 4.160 metrov.

Čakala nas je dobra ura vožnje z avtobusom do vasi Cervinia. Od tam smo se s štirimi različnimi gondolami povzpeli do Matterhorn Glacier Paradise na nadmorski višini 3.883 metrov in s tem prestopili tudi iz italijanske na švicarsko stran. Čakal nas je “samo” še vzpon na vrh Breithorn. Po pripravah, obuvanju derez, rokovic, natikanju kap, čelad, in obvezno kreme za zaščito obraza in ustnic pred soncem, začnemo s prvimi koraki. Spomin se mantre pole, pole iz trekinga po Kilimanjaru poslušam hrsk, hrsk, hrsk pod nogami. Naredim nekaj korakov in dereze se ne “ujamejo” z gojzarjem. Vsi se trudijo da bi dereze namestili, da se ne bi stalno “izmikale” gojzarjem. Ni šlo. Odločila sem se, da se odpnem od naveze in spustim ekipo naprej. Ostanem ob vznožju vrha gore in gledam ekipo inPlaninec, ko se počasi vzpenjajo – pole, pole. 

Med čakakanjem na njihov povratek, si ogledam ledeniški rov in stopim na panoramsko ploščad, kjer me čakajo čudoviti razgledi. 

Okoli 13.00 ure so prvi pohodniki invalidi sestopali iz gore. Osvojili so svoj mejnik, svoj “vrh” Breithorna, svoj osebni rekord. Kot je zapisal Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.” Kolegi, ki ne vidijo z očmi, ampak s srcem, so bili srčno hvaležni svojim vodičem in spremljevalcem. Ob 14.00 skupaj zbrani, vsak s svojim doživetjem z Goro.