Zjutraj se spomnim misli očeta, ob sestopu Breithorna, kateri spremlja svojega sina, ki ima težko motnjo v duševnem razvoju: “Moj sin ni vedel kam gre, vedel pa je, da bo hodil. Prišel je na vrh. Njegov nasmeh je povedal vse.” Jaz pa dodam: “Edine prepreke, so prepreke v naših glavah.” 

Zjutraj dobim prav posebno darilo. Ga. Marija Štrempfelj mi ponudi individualno vodenje na vrh, katerega sem včeraj samo gledala iz vznožja zaradi “nepravih” derez, kljub temu, da je dan poprej z možem Andrejem in vodjem odbora inPlaninec Jurčkom Nowakkom na vrh, s pomočjo prostovoljcev, peljala skupino invalidov. 

Ob 06.30 me pričaka pred hotelom in najin dan se začne. Vreme je čudovito, sončno in brez vetra. Po dobri uri sva na vznožju gore. Nadaneva si vso obvezno opremo, danes s pravimi derezami, in začneva z vzponom. Ker smo že na višini 3.885 n.m.v. na katero naju je popeljala najvišje vozeča gondola v Evropi, se najina hoja v navezi začne v stilu pole, pole. Vrv mora biti ravno prav napeta in nikoli se ne sme vleči po snegu. Vzpon ni tehnično zahteven. Previdnost je potrebna zaradi možnosti višinske bolezni. Korak steče in počutim se odlično. Nekje na polovici vzpona, jo prosim, če lahko greva pol korala hitreje. Z veliko mero previdnosti mi ustreže in po uri in sedemindvajset minut sva na vrhu Breithorna. Po obveznem fotografiranju, mi reče, da sva bili hitri in imava čas še za obisk centralnega Breithorna. Z malo dvoma se prepustim in stopiva naprej do novega cilja. Pot po grebenu je zelo ozka, kot bi hodila po vrvi, desno in levo pa je prepad. Spodbudi me, da naj pogledam naokoli, saj so od tu razgledi dih jemajoči. Kot bi stali na oblaku in je nebo najina meja. V meni je rahla napetost, saj se ne morem nikamor nasloniti, napačnega koraka pa si tudi ne smem privoščiti, a vseeno dvignem pogled in okoli mene zagledam zasnežene gore obsijane s soncem. Neprecenljivo. Na poti me Marija Štrempfelj pouči, da hoja po ledeniku terja precejšno previdnost tudi zaradi ledeniških razpok. Drugačna barva snega, valovita površina in “odtis stopinje prekrite s snežno kopreno” nakazuje, da hodiva v smeri ledeniških razpok. S precejšnjo mero koncentracije in previdnosti, kaj kmalu doseževa še drugi vrh. Tudi tu je čudovit razgled po mogočnem gorovju, a lepota zasneženih strmin ne dovoljuje sproščenega gibanja, saj je v neposredni bližini kloža. Srčni objem s palicami v mojih rokah povzroči nesrečo. Začne se reševalna akcija. Rešiti je potrebno mojo pohodno palico, ki mi je zletela po strmini navzdol. Z veliko radovednostjo opazujem in se učim. Kaj kmalu je reševalna akcija uspešno zaključena in nadaljujeva najino krožno pot k izhodišču. Zame najtežji del poti, saj sva morali do izhodišča prehoditi pot po ravnini razmočenega snega. “A sedaj boš pa jamrala,” me okrega Marija 🙂

Njeno prostovoljstvo je izraz solidarnosti, za kar ji bom večno hvaležna. Z njeno srčno pomočjo sem spoznala, da je Breithorn skriti dragulj v švicarskih Alpah. Opis na spletnih straneh drži: “Ne glede na to, ali ste ljubitelj pohodništva, plezanja, smučanja ali preprosto uživate v naravi, Breithorn je destinacija, ki vam bo zagotovo pričarala nepozabne trenutke in čudovite spomine.”