Jutro začnemo s sončnim vzhodom. Pojemo zajtrk in pred odhodom nam nosači zapojejo pesem dobrodošlice.

“Pole, pole” že poznamo, danes osvajamo nove besede:

Treking začnemo v soncu. Še vedno hodimo po deževnem gozdu, kjer pa nimamo dežja. Na poti srečamo opice. Narava me osupne na vsakem koraku. Foto-klik tukaj, foto-klik tam in zaostajam. Čeprav dela cela skupina počasne, čisto počasne korake, jaz zaostajam in se opravičujem vodičem. Hakuna matata mi odgovarjajo potrežljivo. Kot zanimivost moram zapisati, da spredaj naše skupine tempo hoje narekuje en vodič, zadaj pa kar nekaj njih, če bi kdo od nas začel zaostajati, bi eden od njih takoj ostal z njim. In tako so vsi ostajali z menoj in mojim klikanjem. Hakuna matata – brez skbi. Do večera sem jim ob mojem klikanju kar sama rekla hakuna matata. Sicer sem poskusila ob mojem zaostajanu steči za njimi, vendar mi je po 10 m teka srce začelo biti tako močno da sem začela loviti sapo. Samo ustavila sem se in šla pole pole.
Pot nas pelje mimo svete gore KIFUNIKA. Legenda pravi, da so ljudje iz plemena Chaga, ki je bila skupnost živeča pred 400 leti, vedno kadar ni bilo dežja in je pustošila suša, odšli na goro Kifunika na molitev in daritev.  Vedno so ob molitvi darovali žival, ki je morala biti moškega spola. Bodisi je bil to kozel, bosdisi oven. Eden od vodičev mi pove, da je potomec rodbine Chaga in je še njegov ded hodil na sveto goro v molitev in daritev. Verjeli so v čudež. Ves čas hoje mimo svete gore, ki je krater, je sijal žarek sonca, čeprav je bilo vse naokoli oblačno. Tudi jaz pomislim na čudež.
Zadnjo tretjino do danšnjega cilja nas je ujel ledeni dež. Zaščitim nahrbtnik, oblečem dežno jakno in grem naprej. Po mislih se mi poraja, da sem hvaležna sebi, da sem si kupila kakovostno jakno – vodoodporno in veternozaščitno, sicer nesramno drago, a neprecenljivo. Hodimo po dežju in kar naenkrat zasije sonček in pokažejo se hiške. Naš cilj.
Hodili smo 6:38:34 in prehodili 13.78 km ter prišli na 3.720m v Horombo hut. Dan zaključimo z sončnim zahodom.