Kilimanjaro Piece of Cake 16. in 17.1

Jan 23, 2022

V Horombo Hut se vstanemo ob sončnem vzhodu, 6.15. Po zajtrku, ki je bil ob 7:00, ponovno pogledamo v svoje torbe in hitro ugotovimo, da se najdejo še naše osebne stvari, ki jih ne bomo potrebovali za pot na vrh, zato jih pustimo tu v hrambi. Današnji vzpon bo trajal 11 do 13 ur, zato je tehten premislek o količini prtljage na mestu. Ob 8.00 začnemo z vzponom. Smo na nadmorski višini 3.720 m in se počasi vzpenjamo na nadmorsko višino 4.720 metra na Kibu Hut, zadnje koče pred vzponom na Kilimanjaro. Pot je bila dolga 6,33 km za katero smo porabili 2;49:34. Pot se iz bogatega gozdnega pasu z bujnim podrastjem spremeni v puščavo. Kamorkoli seže pogled je pesek in nič drugega. Na tej poti pa smo se tudi resnično učili pole pole, saj bomo to znanje še kako potrebovali pri vzponu na streho črne celine. 

Se spomnite ko sem posredovala video, kjer nam nosači zapojejo pesem?! To je pesem, ki nas bo spodbujala tudi na poti proti vrhu, zato nam vodička Liza priskrbi besedilo:

Jambo, jambo bwana

Jambo, jambo bwana

Habari gani? Nzuri Sana

Wageni wakaribishwa

Kilimanjaro

Hakuna matata. 

Ko smo prišli na vrh, nam je kuhar pripravil odlično zelenjavno-krompirjevo juho. O tem, da nam je Liza povedala, da bomo ves čas trekinga dobro jedli sem že pisala, pa tudi o tem, da ji nisem verjela. Kako raznolika hrana in kaj smo imeli vsak dan na jedilniku, pa bom opisala v enem od naslednjih blogov. No, po odličnem kosilu, smo imeli prosti čas, ki smo ga čisto vsi izkoristili za počitek vse do 23.00. Priznam, da sem takoj po kosilu skočila v spalko, se skrila vanjo tako, da sem si pustila malo luknjico za dihanje in trdno zaspala. Tudi tu smo imeli skupne sobe, ločene po spolu. Ob 23.00 me je zbudil Lizin glas, Kilimanjaro! Občutki vznemirjena, s kančkom strahu in dvoma so se začeli zbujati v meni. Prisotna je bila že utrujenost, zeblo me je tudi že par dni in strah kako bom zmogla hojo od polnoči do jutra za dosego cilja – strehe črne Afrike ter vzpon na višino 5.895 n.m.v. Strah, kako bom zmogla do 15 ur hoje. Po drugi strani pa skrb, saj so se v moškem delu skupine kar naprej pojavljale zdravstvene težave. Večinoma je šlo za slabost, diarejo in glavobole. Še dobro da smo vsi bili opremljeni z veliko zalogo zdravil za omenjene težave.

V jedilnici nas čaka čaj, kava in piškoti. Ura je 23.00 in nič mi ne paše jesti. Prisilim se popiti skodelico ingverjevega čaja, ki je znan, da pomaga proti slabosti, in pojem par čajnih piškotov. Ker zunaj sneži, se oblečem res toplo. Ponovno mi gre čez misli, da je vsak cent, ki sem ga porabila za opremo oplemeniten. Oblečem tanko dolgo spodnje perilo, nato zimske protivetrne in protidežne (gore tex) hlače. Oblečem volneno spodnjo majico in volneno majico z dolgimi rokavi in visokim ovratnikom ter bundo. In ta bunda si zasluži podrobnejši opis: je zelo lahka (kar je pomembno zaradi teže prtljage), lahko se je zloži na velikost kapuce (zasede minimalno prostora), ima kapuco pod katero se lahko ima smučarska/plezalna čelada, če pa nimamo čelade, pa se zapre in objame obraz tako, da se ne potrebuje podkapa. Sama sem izredno zmrzljiv tip osebe in je bilo dovolj, da sem imela flis kapo in buff. Bunda je polnjena z volno črne ovce in je neprecenljivo topla. Za hojo je izrednega pomena, da so oblačila, ki jih imamo, prilagodljiva našemu telesu in se z njimi gibamo nemoteno. Navzven vsi navdušeni, sami pri sebi pa z veliko vprašanji: Bom zmogel? Kaj se dogaja z mojim telesom? Naj povem, da me je stah? Povem, da imam zdravstvene težave? Kaj pa nadmorska višina in z njo povezana višinska bolezen?! Zato začnemo z dogovorom, da najšibkejši član diktira tempo hoje, saj smo že na višini, ki posameznikom dela težave, bodisi z glavobolom, trebušnimi težavami bodisi z zaspanostjo oz. razdražljivostjo, kot so to povedali ostali. Korak za korakom (pole pole) gremo proti vrhu. Koraki so bili počasni. Ko napišem počasni, se spomnim koliko so bili res počasni. Za lažje razumevanje poskusite sami narediti tako počasni korak. Stopali imejte skupaj, nato dvignite eno nogo, in v gibanju štejte do tri in nogo spustite na tla. Nato isto ponovite z drugo nogo. Ko pa smo bili že čisto pod vrhom, pa sem nogo imela v gibanju in štela med pet in osem. Ponavljam si pole pole. Pot nas je najprej vodila dokaj strmo po melišču. Srečo smo imeli, da je snežilo, saj nam je snežna podlaga omogočala, da nam noga ni drsela navzdol. Sreča pa je bila tudi, da je bila tema, da nismo videli nič navzgor. Naši vodiči so nas motivirali tako da so na ves glas spodbujali da ponavljamo za njimi:

Say whela! Whela!

Say Kilimanjaro! Kilimanjaro!

Say dream team whela! Dream team!

Say Kilimanjaro! Kilimanjaro!

Kilimanjaro piece of cake! Kilimanjaro piece of cake!

Na poti so nam tudi peli. Prav njihovo petje je name delovalo blagodejno in motivacijsko (iste občutke sem doživela ko sem se vzpenjala na Adam’s Peak na Šri Lanki). Njihove pesmi se mi slišijo kot molitve k srečnemu vzponu. Mojo hojo z meditacijo, kaj kmalu prekine občutek mraza na prstih obeh rok. Sploh jih nisem čutila. Poleg tega pa so bili čisto vijolične barve. Že sem si naredila film, da če bom samo nežno udarila po njih, da bodo odpadli. Brez njih pa ne morem biti, saj z njihovo uporabo služim vsakdanji kruh. Sesedem se in jokam. Boli me! Ne čutim jih! Dohiti me Liza in mi ponudi njene rokavice, ki niso na prste. V njih še dam grelčke. V minuti ali dveh se prsti ogrejejo in jih ponovno čutim. Povrne se vsa energija za nadaljno vzpenjanje proti vrhu. Na poti pa se zgodi še ena zanimiva stvar. Ugotovim, da mi stop and go hoja ne odgovarja. Najšibkejši členi naše skupine so se kar naprej ustavljali. To me je zelo utrujalo in vedela sem da takega tempa hoje ne bom mogla zdržati do cilja. Za mano stoji nosač Anania, katerega prosim, če lahko nosi moj ruzak in če lahko greva naprej s konstantno hitrostjo pole pole. Opozori me, da moram pole pole in če bom prehitra me bo ustavil. Poskusiva. Moj tempo hoje je bil tako “hiter” da sem prehitevala kolono. Brez bolečin in mraza v roke sem hitro dosegla prvi cilj – Gilman’s Point na 5.685 m ob 05:28. Hitri klik prve male zmage in korak naprej. Sedaj se strma pot spremeni v položno, ki se zlagoma dviguje. V mislih si želim sončni vzhod videti na vrhu “strehe”. Drugi cilj Stella Point 5.756 m dosežem ob 06.11. Pot se mi začne vleči in postanem naveličana hoje. Želim si, da bi bilo konec. Pomembni trenutki, ko misli želijo obvladati mene. Nehaj, slišim glasek, dovolj je, ne boš zmogla, daleč je, nisi sposobna … Ne! Si rečem naglas. To sliši Ananina in me spodbuja, da še malo, čisto malo pole pole in bo konec. Od 06:26 do 06:30 obstanem. Zagledam najlepši prizor narave. Sončni vzhod tik pred končnim ciljem – vrhom Kilimanjara. Začnejo mi teči solze, ki jih želim skriti in mi ponovno moj “spremljevalec” spodbudi, da naj vsa čustva sprostim. Odločim se, da grem naprej in si dovolim da solze tečejo. Ob 07.00 dosežem cilj Uhuru Peak – streho črne celine na 5.895 metrov nadmorske višine. Zmaga. Najprej moram dojeti, da mi je uspelo. Nato se počasi vrtim v krogu z željo, da se mi vtisne v spomin vsak milimeter mogočnih ledenikov, ki obdajajo goro. Počasi dojamem, da sem na vrhu. Na cilju. Da mi je uspelo. Zmorem. 

Kmalu zaslišim glas Silva, drugega slovenskega vodiča, da moramo čim prej sestopiti. Nočem iti. Prevzema me mogočna lepota visokogorja. Sonce me greje. Ne čutim utrujenosti. Čutim mir, ne glede na to da je okoli mene vrvež trekašev, ki se vsak zase s seboj bori z goro. Vodič Ananina me samo čuva z očmi in nič ne reče. Čaka, da mu namignem da sestopiva iz najvišjega vrha Afrike. Predno se odpravim navzdol, seveda ne pozabim na slikanje. Moram reči, da je bil to najtežji del. Pa ne zato ker bi bil mraz in ne bi mogla klikati po naših telefonih, ampak zato, ker smo vsi in vsak od nas želeli imeti fotko, ko smo sami pri tabli, ki označuje cilj. 

Čas je, da se počasi odpravim dol. Pogledam Ananina in ve, da je čas za sestop. Na poti navzdol, srečam kolege, ki še lovijo svoj cilj. Spodbujam jih, ni daleč, kmalu se boste dotaknili cilja. Na polovici poti sestopa me obide slabost, vrtoglavica, glavobol in noge se mi zapletajo. Kaj pa zdaj to?! Višinska ne more biti saj sestopam. Na poti navzdol se ujamem še s štirimi iz skupine. Vsi se spopadamo z istimi težavami. Vse kar si želimo je, da pridemo čimprej do koče. Ura teče in nas pet se spodbujamo pri hoji navzdol ter si povemo kako nam je hudo. Mnogo lažje je bilo, ko sem vedela da nisem sama s težavami. Dva fanta in jaz smo se odlepili od dveh kolegic in prišli prvi do koče ob 10.15 zjutraj 16 januarja 2022, kar pomeni da sem za končen vzpon in sestop potrebovala 10 ur in 15 min. Ko pridemo do koče Kibi Hut na 4.270 n.m.v. nam povedo, da imamo eno uro časa za počitek, nato bomo pojedli okrepčilno juho, spakirali vse svoje stvari in se spustili še nižje do Hormbo Hut na 3.720 n.m.v. Zdelo se mi je da narobe slišim in da je to nemogoče! Bila pa sem tako močno utrujena, da nisem nič rekla, ampak samo padla v posteljo in zaspala. Čez eno uro, ki se mi je zdela kot ena minuta, nas zbudi Joshepfat in nas povabi na kosilo. Dobili smo krompirjev golaž/juho z zelenjavo. To je bila močna krepilna juha. Čudežno se mi povrne moč za nadaljnji spust. Že sem pripravljena z delom skupine, ki smo prvi sestopili, ko nam Joshepfat pove, da so težave s tremi fanti, ker imajo težave z višinsko boleznijo. Enega od njih noge nič ne ubogajo (kot bi bile noge od marionete, so se premikale v vse smeri in ga nesrečno spotikale), drugi halucinira in tretji je v nekem drugem stanju, podobnem, kot da bi bil pod vplivom alkohola). Silvo odloči, da smo skupina in da jih počakamo. Za tistega, ki je haluciniral so želeli poklicati helikopter, vendar ga na višino 4.720 n.m.v ne morejo poslati, zato je naloga nosača, da ga varno pripelje na višino kjer je mogoče dobiti zdravstveno oskrbo. V našem primeru je bilo to na višini 3.720 n.m.v. v Horombo Hut. Le zakaj sem naredila več vrst zavarovanj z vsemi možnimi kritji za višino nad 3.000 n.m.v., če ni nato mogoče dobiti zdravstvene oskrbe, se sprašujem?! Moje misli kaj hitro prekine prihod vseh treh kolegov. Zavedamo se, da je pot še dolga. Trajala bo še približno 4 ure, zato je bil potreben dogovor, kateri potrebuje kakšno pomoč. Odločitev je padla, da tistega, ki ga noge niso ubogale bodo odpeljali na akiju na kolesih. Tisti, ki je haluciniral, je z nižino bil dosti bolje, le glava ga je bolela, zato je šel z nami, tako kot tretji, ki pa je bil “opit”. Dogovorili smo se, da bomo imeli menjavo “straže” za naša dva kolega vse do današnjega cilja, do Horombo Hut. Uspelo nam je. Ko smo prišli do koč, je že čakalo reševalno vozilo in medicinsko osebje. Po tehtnem pogovoru in premisleku, so se odločili da kolega, ki je haluciniral in je sicer z našo pomočjo sestopil z višine, odpeljejo čez noč na opazovanje, saj je imel vedno hujši glavobol. Ostala dva sta bila brez bolečin in sta ostala z nami. Uredimo se, pojemo večerjo in pademo v trden spanec.

Ko se ozrem nazaj je pot vzpona trajala 15. in 16. januar. Prvi dan sem začela z hojo ob 8:00 uri in sem hodila slabe 3 ure, nato sem imela počitek za vzpon na vrh. Za osvojitev vrha sem porabila 7 ur in potem še za sestop 3 ure in 15 min. Nato pa sem porabila še 4 ure in 42 min za sestop do Horombo Hut. Skupaj mi garmin ura pokaže da sem naredila slabih 30 km. 

SKUPAJ RAZGRNIMO VAŠ NOTRANJI ZEMLJEVID

Pokličite me ali mi pošljite sporočilo.

Pin It on Pinterest