Po pristanku in vseh kontrolah dokumentov nas na letalisču pričaka lokalni vodič Josephat, kateri bo skrbel za nas vse do konca našega trekinga. Peljemo se dobri dve uri do našega hotela Nakara, kjer so nas čakale sobe, da smo se lahko osvežili. Pripravili so nam odličen zajtrk/malico. Vodička Liza, ki ima dogovor z Božičkom, da vodi božičkovo deželo v Bohinju, nam je govorila o tem, da bo hrana odlična. Sama ji nisem verjela, saj sem zelo velika izbirčna metka, vendar sem ostala brez besed. Še vedno pa ne verjamem, da bo tudi v visokogorju odlična hrana.

V hotelu smo lahko pustili vso odvečno prtljago. S seboj smo vzeli samo tisto nujno, kar bomo potrebovali za čas vzpona in sestopa. Naprošeni smo bili, da pakiramo z mislijo na naše nosače, ki bodo nosili naše stvari. Po dobri uri in pol gremo na avtobus, ki nas zapelje do začetne točke vzpona. Pot v visokogorje se je začelo tako, da smo vstopili v nacionalni park Kilimanjara, ki se razsteza vse do vrha strehe črne celine. Pred vrati vstopa se obvezno slikamo in naredimo prve korake trekinga. Takoj stopimo v deževni gozd. Čudovita neokrnjena narava. Lepota, ki sem jo do sedaj videla samo po televiziji. Pot je vzdolžna vse do našega današnjega cilja – Marangu gate na 1.879m, zato nisem razumela zakaj so naši vodiči, ki so naši dnevni spremljevalci, stalno govorili pole, pole – počasi, počasi. Ni problem pot po kateri smo hodili, problem je v nadmorski višini, mi razloži eden od njih. Na cilj, Mandara hut pridemo ob približno 19.30 uri. Dobili smo hiško kjer so na levo imeli svojo sobo moški del ekipe, na desno pa ženski del. Počakamo da nam nosači skuhajo večerjo. Liza ima še vedno prav. Jaz izbirčna metka vse postrgam iz krožnika. Ob dobrih devetih zvečer se odpravim spat. Prehodili smo 8.98 km in hodili 4:06:23.